POSLEDNJI POTOPIS

se nadaljuje

Se zdi, da sem moral v teh epidemijskih letih, mislim, da smo že v množini, če realno ne, se pa vsaj čuti tako, rahlo odrasti. Da sem moral občasno odložiti svoj ego, v drugih primerih pa si ga šele zgraditi. Vsi poljubi so postali bolj tvegani in hkrati bolj zaželeni. Vsa druženja pa podrejena pomislekom, komu bi lahko škodil doma, v predavalnici, na pošti. Komu, ki toliko bolj potrebuje posteljo v bolnici, bi jo lahko zagodel zaradi lastne nepremišljenosti, lastne obžrtnosti po še več življenja, ko ga nekaterim v sapah zmanjkuje.

Kot asocialnež v podstati sem si želel družbe, ljudi, prijateljev in ljubice. Še na dejte sem se spravil, ki jih niti ne maram, no, na koncu sem še užival v vseh teh picajzlastih korakih in sekundnoodmerjenihokencih iskanja smisla, zakaj bi pa mogoče pasala skupaj, kako bi se lahko skupaj, če nama že drugega ne privošči precepljeni kovidni kupido, znašla v postelji. Ej, vsem manjka. Se pozablja, da nimamo vsi družin in da so travme tudi v osamljenih stanovanjih, za osamelimi mizami v zaprtih in zapuščenih gostilnah, da se nekaterim iz poštnih vrst ne mudi, ker je tisto edini del dneva, ko pa le poklepetajo s so-Človekom. Čeprav mi grejo nekateri deležniki družbe na živce, jih rad vidim na vsake kvatre in jim iskreno ne želim slabega.

Na splošno se pozablja na male stvari v trenutku, ko se epidemiologija tretira kot znanost individua. V času, ko prehajamo na obče. Ko se moramo opomniti na gozd, da vidimo smisel v podiranju nekaterih mogoče na zunaj lepih dreves. Ko se, žal, moramo opomniti, da nas je na Zemlji precej več, da ni samo zahod, da ga nekateri veliko bolj najebejo, da nekateri ne razmišljajo o odstotkih različnih cepiv in tretjih odmerkih, ampak o odstotkih, koliko ljubih jim bo narava vendarle vzela.

Se zdi, da ne znam več pisati pesmi, ker se zdijo preveč polaščene, da včasih, zavedajoč se intimnosti misli, iz slabe vesti filinga niti ne premorem več. Mogoče je pa čas za novo literarno dobo. Mogoče so pa intimizem, individualizem in pluralizem konstrukta bipolne resnice le presegli realnost in se sesuli v vsakdanu kovidnih statistik.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.