… se nadaljuje …
TI
Ne mislim točno tebe osebno.
Razen pod pogojem, da si debel in glasen, nosiš oprijemajoče kavbojke z nizkim pasom, da se ti kričeče roza tangice razgaljajo posredi hrbtnega špeha, šestih centimetrov stranskih zavesic in nečem, kar izgleda kot ogromen marshmellow, ampak je v resnici cela, dodatna rit, ampak na sprednjem delu telesa. Te oprijemajoče, šest številk premajhne, kavbojke.
Ali pa če vztrajaš pri kosilu v McDonald’su, kljub temu, da se nahajaš v Parizu. Francoskem Parizu, ne tistem v Teksasu.
Ali če si prepričan, da so najnovejši modni trend črne nogavice in natikači.
Ali če se te ne uspe prepričati, da si depiliraš hrbet pred odhodom na družinske počitnice v Evropo.
Ali če si star več kot trinajst let in še vedno naravnost OBOŽUJEŠ filme Adama Sandlerja.
Ali če se ves čas svojega obiska Britanskega muzeja pogovarjaš po telefonu: »Faaak, ejga, zele smo si pugledal kusti enga mrtuga dinozaura, fak, a si prectavlaš, da sm js u Londonu, tispa še duma u Sinsinetuju pa se še zmer loh nurmaln puguvarjava, ejga?«
Ali če se že štiri mesece na ves glas pritožuješ nad joško Janet Jackson in kako je njena razgaljena bradavička med Super Bowlom XXXVIII uničila tvoje otroke in njihova nedolžna življenja, ne trzneš pa z veko med predvajanjem petsto šestnajstih reklam za tablete proti erektilni disfunkcionalnosti/instantni otrdelost za cel konec tedna.
Okej.
Vzamem nazaj.
Pravzaprav mislim točno tebe osebno.
MTV IN SLADKA ŠESTNAJSTA
Če še nikoli niste slišali za krasno serijo po imenu Sweet Sixteen (2005–2017) bodisi preživite mnogo preveč časa sami in za knjigo bodisi trpite za hudo obliko avtizma. V prvem primeru – zbudite se!, v drugem – iskrene čestitke, nekdo vas je rešil.
Ta program pripravi uglajenega, pokončnega, približno normalnega, rdečekrvnega Američana (kot sem sam) verjeti, da je edina rešitev za vse najstnice, ki jih mečejo hormoni in nimajo absolutno nobene predstave o omejitvah resničnega življenja, da jih oblečemo v par vojaških hlač in vržemo s helikopterja, brez padala, sredi iraške puščave. A kaj bo dan na mivki pod toplim soncem pomagal, če ga doma še vedno pričakujejo starši, ki so jih vzgojili?
Če sadiš korenje, dobiš korenje.
To je oddaja, kjer med jamranjem in pisanjem SMS-ov in jamranjem med pisanjem SMS-ov in brezsmiselnim načrtovanjem zabave v najnovejših dizajnerskih krpah Jimmy Choo s steklenico najdražje vodke na tržišču, kup prihodnjih mentalnih sesalcev (mislim na aparate, ne živalsko vrsto), ki jim očetje do tega trenutka niso privoščili petdesetih centov za praznovanje rojstnih dni, nadleguje mame, naj za rezervacijo izbrane lokacije zapravijo še sedmega jurja in vabila obogatijo z lističi 24-karatnega zlata.
Nihče nima službe. Nihče nima izrazitega talenta. Nihče ni sposoben niti hvalevrednega fafa.
Govora je o živečih, dihajočih, Bermudskih trikotnikih.
Gora privarčevanega denarja in hkrati niti protona interesa v kar koli, kar ne sodi v povprečje.
Problem je, da tudi teroristi lovijo kabelsko.
TRUMP VODKA
Donald ne pije.
Sploh.
Nikoli.
Ampak neki briljantni poslovnež se je spomnil ideje, ki se je manifestirala v znamki Grey Goose – neizrazito, pitno tekočino bo destiliral do prefinjenosti in jo kot najboljšo vodko na svetu dostavil na police vaše najbližje trgovine v neizraziti steklenici, ki jo je mogoče zgrešiti, če niste sommelier.
Leta kasneje je celoten poslovni model začel prodajati za milijardo dolarjev.
Donald se ni mogel zadrževati.
Njegova ideja je bila le kanček spremenjena. Destiliral bo komaj znosno pitno tekočino, nič posebnega, na police vaše najbližje trgovine pa jo bo dostavil v pozlačeni steklenici, ki je v resnici vredna več od pijače v njej.
Odšel je na CNN in povedal Larryju Kingu, da sam sicer še nikoli ni poskusil pijače, ampak ljudje, ki delajo zanj so mu zagotovili, da je to najbolj okusna vodka, ki je bila kadar koli na tržišču. In, točno, preden pozabimo, povsem mimogrede, nihče v tovarni se nikoli ne norčuje iz vaše pričeske.
Ne glede na to, kaj si mislite o ekstremističnem islamu in vtikanju v življenja drugih s strani njegovih fanatičnih pripadnikov, ena stvar je jasna: imajo truly madly deeply izražen odnos do stvari, ki jih ljubijo/sovražijo. Z drugimi besedami: če ne pijejo alkohola, je zadnja ideja, s katero bodo prišli na plan, muslimansko pivo. Z izjemo steklenic, ki v sebi na skrivaj hranijo eksploziv, ki se vžge, ko nekdo odpre steklenico.
In kolikokrat bi to delovalo?
Morda enkrat.
Razen v moji družini v božičnem času.
V tem primeru – bi morda – nekje med drugim šestorčkom in četrtim mrtvim stricem – tudi moja žlahta ugotovila, da nekaj ne štima. Morda.
BILL CLINTON / FAFKI
Najhujši del celega fiaska z Monico Lewinsky je bil, vsaj za moški del populacije, da se je velecenjeno in večkrat izrabljeno »fafi ne štejejo« pravilo, ki ga je toliko fantičev poveličevalo in se v skladu z njim izogibalo varanju partnerice, prvič znašlo na javnem forumu in postalo municija vsakodnevnih razgovorov s sleherno žensko v njihovem življenju – sestrično, prijateljico, soprogo, sestro, hčerko, mamo.
To je tisto, česar moški ne bodo nikoli odpustili Billu.
Toda! Če ga ne bi ujeli, bi se – večina moških, vključujoč mene in verjamem da tudi velik del ženske populacije – strinjala z idejo: uravnotežen budžet, uokvirjene robustne poteze zdravega gospodarstva, država, ki se ne vključuje v vojaške spopade – zastonj fafki!
Pomislite samo za trenutek. Če bi imel vsak predsednik v glavi – če bi imel vsak predsednik črno na belem na papirju – da stabilno poslovno okolje pomeni zastonj faf zanj? Verjemite mojim besedam: zvezni fiskalni deficit bi bila besedna zveza iz preteklosti.
Razmišljam, da bi šli še dlje. JFK je spal z Marilyn Monroe in Angie Dickinson – z dvema najbolj vročima mačkama v Hollywoodu šestdesetih.
Vzemimo to za standard in nadaljujmo. Nižji davki? Zmenek s Tyro Banks. Nižja raven brezposelnosti? V vrsto se postavi Sienna Miller. Zmagaš v vojni medtem, ko vodiš državo? Noč med rjuhami s Halle Berry. In če imajo Halle ali Sienna ali Tyra sli kdor koli pomisleke s celotno premiso? »Daj no, prosim, za celotno človeštvo bo bolje.«
Garantiram vam naslednjo poanto. George Bush mali izgleda kot da ni seksal – kamoli šele, da bi ga nekdo pomolzel – odkar je nehal piti in smučati. Če mu garantirate, da bi mu Sharon Stone vsak torek popoldne pogrgrala kinderčke, bi se spravili iz Iraka prvi ponedeljek po podpisu. Sedel bi za mizo v Ovalni pisarni s hlačami pri gležnjih in gledal režiserjevo inačico Prvinskega nagona 3 – na širokem zaslonu.
Kar hočem povedati na tej točki je tole: Večina sveta ni razumela superškandaloznosti superškandala z Monico Lewinsky, ker se osnovna ideja svetovnega voditelja, ki mu ga v zgodovinsko pomembni stavbi namoči zaposlenka predsednikovega osebja, zdi povsem logična. Oh, izrabil je svoj položaj, oh, spravil se je nad podrejeno, bla, bla, bla. Najsibodi v Franciji, Grčiji, Italiji, na Irskem, v Turčiji, Turkistanu, povsod drugod na tem zelenem svetu – ljudem je ravno, s kom njihov voditelj pristane v postelji. Vse, kar šteje, so rezultati – hrana, družina, varnost. In to je vse, kar nas sploh mora brigati.
Končno dobimo nekoga, ki nas vodi do rešitve za večino finančnih težav, je hkrati inteligenten in sočuten ter ga ne le zanimajo zunanje zadeve, ampak ima precej razdelane pojme, kako situacijo nasloviti in kaj naredimo? Postavimo ga na zaslišanje zaradi povsem osebnih zadev.
Jebemtiš, celo teroristom so pri srcu dobri fafi!
In ne mislim se ustaviti tu. Poln kufer imam dejstva, da imam poln kufer vseh desničarskih, sanitarno očiščenih, religioznih fundamentalistov, ki skušajo voditi to državo z argumentom, da živijo sterilen vsakdan. Zdi se mi, da manj kot se naš predsednik zabava v življenju, v več težav spravi svoj narod.
JFK? Ženskar, kadilec cigar, užival v pivu, pohajkoval po jahtah, ki so se ga bali tako Sovjeti kot Castro, dal je spodbudo za mirovne enote. Nixon? Stoičen, izoliran od sveta, intelektualističen monogamist,, ki je sovražil polovico dihajočih živih bitij in je ves čas preizkušal meje ustavne. LBJ? Povsem zmešan pičkolovec z odprtim računom za viski, ki nam je dal osnove sistema socialne varnosti, podpisal spisek državljanskih pravic in ko je ugotovil, da je zajebal v Vietnamu, se je odločil opravičiti in spizditi domov. Bush mali? Saj je jasno, kaj želim povedati.
Mislim, da bi moral vsak kandidat za predsednika – naj bo moški ali žeska – od zdaj naprej dokazati, da je do tega trenutka veliko popival, v času študija redno snifal, tu in tam pa še kasneje. Z drugimi besedami – je povsem normalen človek, kot sva ti in jaz. Nobene koke, nobenega alkohola, nobene trave, nobenega fuka? Ugani, kaj bom rekel. Nobene vladne pozicije. Želiš moj glas na volitvah? Pokaži mi fotografije sebe, kako komiraš na rjuhah, prepojenih s punč-rumom na koncu žurke v togah. Pozabi na neizrazito razglabljanje o pomembnosti dialoga in o tem, kako boš financiral raziskave na matičnih celicah in kaj si misliš o Bližnjem vzhodu – zanima me, koliko Nobel burekov si bil sposoben čopniti po šiša tekmovanju za pusta v drugem letniku faksa.
Vem, kaj bo kdo rekel. Tudi Bush mali se je treniral v vseh naštetih presežkih, okej, ampak njegov problem je, da je skušal z vsem pomesti pod preprogo. Jebeš to, folk. Ponosen moraš biti na svoja nora leta. Ne skrivaj lastne sramote, ampak jo predstavi sam od sebe. Kot Obama. Je vlekel na stranišču? Je. Kako vemo? Povedal nam je. Vutra? Tudi. To mi je všeč pri kandidatih. Počel neumnosti, prevzel odgovornost. Verjetno je tudi nosil butaste kavbojke in se strigel po trenutni idiotski modi. Štekamo, kajne?
Ne zanima me, koliko je imel povprečje ocen na faksu in za koga vse je volil, preden je kandidiral sam. Mene zanimajo fotke tvoje nage riti med mladostniško žurko, polno drog in seksa. In želim jih videti v rumenem tisku. MED kampanjo. Naj jih objavi tvoja stranka! Kampanja naj bo osebna, ne predsedniška. Najbolj dostojanstveno človeška poteza JFK-ja je bil njegov humor. Isto Reaganova. Isto Clintonova. Ker če voditelj te države ne razume, da je njegova služba smešna sama po sebi – potem smo ga vsi najebali.
‘Zakaj nas vsi sovražijo?’ je prevod poglavja ‘Why Everyone Hates Us’ igralca, stand-up komika, producenta in pisca dr. Denisa Learyja iz avtorjeve knjige ‘Why We Suck’.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.