… se nadaljuje …
VEČERNE NOVICE S KATIE COURIC
Na dan svojega debija v vlogi televizijske voditeljice, je bila tretja novica, ki jo je pripravila za gledalce o novorojenčku Toma Cruisa.
Začela je z reportažo o vojni v Iraku.
Drugi prispevek je obravnaval strmoglavo naraščajoče cene goriva na bencinskih črpalkah po celotni državi.
In potem – novorojenec Toma Cruisa.
Revščina? Nikakor.
Genocid v Darfurju? Ne še.
Možnost razvoja zdravila za deklice v prednajstniškem obdobju z rakom materničnega vratu?
Seveda ne.
Novorojenček Toma Cruisa.
To je nastalo iz informativnega programa te države. Z minimalnimi odstopanju tu ali tam.
PONEDELJEK
Požari ne pojenjajo v južni Kaliforniji.
Predsednik Bush se odpravlja na obisk na Bližnji vzhod.
Gwyneth Paltrow se je skoraj zadavila z rozino.
TOREK
Orkan Karolina je na poti proti obalam Floride.
Mitt Romney zbral največ glasov na glasovanju za predstavnika republikanske stranke v Michiganu.
Obraz Nicole Kidman se ni premaknil.
Vse, kar si želim, je malo raznolikosti. Zavedam se, da nihče v Ameriki ne poroča več pomembnih dejstev in resničnih informacij. Vse je le še televizijski spektakel. Andersona Cooperja ne zanima nič drugega kot to, ali bo šel na naslednje počitnice v New Orleans ali na Malibu, kjer bo lahko postopal v reklcu in oprijeti majčki in razkazoval svoje mišiče – me sploh ne moti, ampak če je naše novinarstvo na tej stopnji, potem si vsaj izmislimo par novičk, ki nas bodo uspele presenetiti ali, še bolje, nasmejati.
Medtem se pa sprašujemo, zakaj polovica državljanov svoje novice o stanju v svetu prejme iz The Daily Show-a z Jonom Stewartom (1999–2015).
EN’GA DVOJN’GA ČIZA
Večina ljudi na svetu se dnevno sooča s kopico ovir pri reševanju osnovnega problema: najti dovolj užitne hrane. Pri nas pa ne le, da na dan zavržemo toliko hrane, kot jo je na voljo povprečnemu prebivalcu tretjega sveta v celem življenjskem obdobju – pri nas imamo celo predebele hišne ljubljenčke! In na televiziji vrtimo reklame o klinikah in programih za hujšanje, kamor lahko ljudje vpišejo teiste hišne ljubljenčke. Medtem ko se oh tako zelo luškani ljubljenčki pri nas bašejo z mačjo in pasjo hrano do nezavesti, bi se v državah v razvoju sami znašli na krožnikih. To se pravi, da jih mi skušamo posušiti, medtem ko osemčlanska afriška družina sanja o enem samem, da jim pade z neba na roštilj. Sovražijo tako nas kot naše hišne ljubljenčke. Za njih naša življenja in dejanja niso niti približno razumska.
In da niti ne omenim The Food Channel.
TREBUŠNE MIŠICE V PETNAJSTIH MINUTAH
Večina ljudi na planetu Zemlja »pretelovadi« dobršen del svojega dneva. Oprtajo si keramično skodelo na vrh glave in se podajo na sedemnajst kilometrov dolgo pot proti najbližjemu izviru pitne vode in nato s polno skodelo še sedemnajst kilometrov nazaj. Malo še lovijo meso. Malo še pomešetarijo po polju za pest riža. Malo še ubijajo in slačijo iz kože in izkoščičujejo. Povečini bitja, ki bi bila pri nas udomačena. In potem še malo sekajo veje z dreves in grmovij in z njimi zamenjajo od monsuna/orkana/cunamija obrabljen material na strehi lastne hiše. Sicer bodo spali pod zvezdami. Na mrazu. In vse to počnejo, ko NE opravljajo suženjskega dela za lokalnega diktatorja/komunistično partijo, ki trenutno ureja zadeve v njihovi državi. Ostane jim ravno dovolj časa, da opravijo še šiht v Nikijevi tovarni, kjer iz drobiža vrednega materiala sestavijo superge za naš najbližji Intersport, kjer se bo taisti par prodajal za slabih 500 dolarjev. Medtem pa si mi nabavljamo aluminijasto-titanske cevaste pripomčke, ki nam jih z ekranom ponuja Suzanne Somers, da bi si izklesali (oz. povečini samo malo posušili) svoja preširoka bedra in ritne hlebce. In še si dovolimo predrznosti, da se sprašujemo, zakaj ti ljudje uživajo, ko gledajo, kako se nekdo – kdor koli – tukaj razstreli sredi trga. Hmmm.
NASCAR
Večina teh ljudi ni nikoli niti sedela v avtomobilu, kljub temu da živijo v državah, ki so do zadnjega centimetra onesnažene z nafto in produkti iz nje. Mi, po drugi strani, pa imamo pravila, ki preprečujejo Kaseyu Kahnu ali Jeffu Gordonu, da si ne bi slučajno dotočila kerozina v rezervoar in s tem pridobila nepoštene prednosti med norenjem v krogu. Tri tisoč dvesto kilometrov na uro. Pol dneva. S ciljem osvojiti milijon dolarjev.
Ne razumite me narobe. Sem povsem povprečen fant. Tudi jaz, tako kot vsak, rad gledam prometne nesreče. Še posebej, če se ne pripetijo na avtocesti, ki jo redno uporabljam in moram potem stati v koloni in plačevati popravila. Še posebej jih rad gledam, ko se dogajajo v nadzorovanih okoliščinah, kjer so vseprisotne kamere z visoko ločljivostjo, možnostjo povečave slike in instaposnetka z upočasnjenim tempom.
Ampak natočimo si čistega vina: Kjer koli izven severne Amerike in evropskih držav tovrstno obnašanje doživljajo kot učbeniški primer neracionalnega zapravljanja in obscenega onečedenja. Nekje, sicer res daleč, a pod istim žgočim soncem, se pleme preprostih nomadov vleče skozi puščavo in upa na presenetljivo najdbo vira pitne vode, medtem ko se v Daytoni Beachu dobro pitani hribovci v usnjenih jaknah zabijajo en v drugega v mavrično obarvanih škatlicah.
Je kdo za eno partijo tenisa?
Ne? Golf, mogoče?
REHABILITACIJA
Drugod po svetu za rehab še niso slišali.
Tu pa se bogati, beli Američani »vključujejo« v nekakšne očiščevalne programe.
Pijejo rdeče vino ob kosilu in skrbno pripravljeni večerji in nemoteno živijo, dokler jih ne štejejo sto šestnajst.
Pri nas vzgajamo zvezdneumniče, ki ne morejo praznovati devetnajstega rojstnega dne, ne da bi se skeširali za tisoč sto buteljk penine z vodko in napravo, ki ti omogoča snifanje polčetrtega grama kokaina skozi eno nosnico ter konglomerat skune in iksa skozi drugo.
Ste zadnje šest do osem mesecev pili vsak dan, a niti enkrat zamenjali spodnjega perila?
Rehab.
Se vam slabša javna podoba zaradi vseh polnočnih aretacij in fotografiranih bruhic v sosednji ulici?
Rehab.
Se želite znebiti te zoprne navade koke/hore in se zopet priljubiti šefom iz studia, ki vas nikakor ne želi več najeti za nov blockbuster ali TV serijo?
Rehab.
Poslušajte, zdaj poznamo tudi načine, kako vas pozdraviti homoseksualnosti. Ted Haggart je preživel tri tedne v rehabilitacijskem centru in prišel ven do ušes zaljubljen v dekleta.
Neverjetno! Leta in leta, kolikor jih želiš, si lahko gej – gej pa po možnosti še zasvojen z metamfetamini – in kadar koli se ti zljubi (oz. ko te v to prisili upad splošne popularnosti, ker je spolne odnose s teboj priznal nek nesrečni moški prostitut/narkotrgovec, kdor koli pač pride prej pred kamere) se lahko vpišeš v tritedenski krožek v najbližjih luksuznih termah, ki te bo v javnost izpustil, ko si ne boš več želel uživanja drog in analnih odnosov z drugimi moškimi in vsi, vključno s tvojo ljubečo ženo, bodo neskončno ponosni nate.
Jebemti, kolikor koli stane, je premalo.
In na tej točki se spet lahko vrnemo k Britney. Odšla je na rehabilitacijo v Eric Clapton Crossroads zdravstveni kompleks in se izpisala naslednji dan. Teden pozneje je bila vključena v program zdravljenja v hotelu Promises v Malibuju in opravila en dan kurza tam. Nato se je teden pozneje vključila v tretji rehab v tretjem placu. Vidite kam merim? Sprava je bila sicer malo zmedena, mislila je, da je treba geslo »napredujemo dan po dan« vzeti dobesedno. Trideset dni rehaba v tridesetih wellness centrih v tridesetih mestih. Hej, če preživiš dobršen del svojega življenja na turneji, je takšno razmišljanje edino logično.
SLADOLED
Po deset. Kdor ga kupi se zastrupi.
Tako je. Eden izmed prvih produktov, ki so se vrnili na trg Afganistana po dvignjeni prepovedi s strani Osame in prijateljev je bil, uganili ste, sladoled.
Vsem je všeč.
In pri nas imamo najboljšega.
Brez dvoma.
Še en razlog več, da gremo vsem na nevrone.
Häagen-Dazs.
Ben and Jerry’s.
Mogoče je pa to ključ do miru na svetu.
Namesto, da spuščamo eksploziv, bi enostavno lahko začeli s kampanjo bombardiranja držav z lončki Chunky Monkeya in Cherry Garcie in dobre, stare, dolgočasne čokolade.
Naj nekdo pokliče ljudi, ki delajo tablice Dove!
ANGELINA JOLIE
Okej, ne gre le za Angelino.
Gre za Angelino za Madonno, za Rosie, za Meg Ryan in katero koli zvezdnico igralske industrije, ki ima na zalogi preveč:
- Slave,
- denarja,
- ponorelih hormonov,
- zasebnih letal.
Ker to je vse, kar potrebuješ. Te štiri stvari so vsi potrebni pogoji, ki ti dovoljujejo, da se odpelješ v izbrano deželo tretjega sveta, pograbiš najlepšega črnega ali rjavega ali rumenega otroka, podeliš par avtogramov in se z njim odpraviš domov.
Kjer lahko tamalega poimenuješ kakor koli se ti zazdi v tistem trenutku. Brez ozira na otrokovo poreklo oz. dediščino njegove etnične pripadnosti.
Deček s Kitajske? Naj bo Johnny Boy.
Deklica iz Afrike? Poimenuj jo Ellen.
Tvoj otrok, tvoja odločitev.
Tudi jaz imam sestrično, ki je posvojila kitajsko deklico in ji dala ime Colleen. Kar je njena pravica, vpisana v zakon, ki ureja posvojitev otrok. Ker pa ni slavna in ni bogata in nima zasebnega letala, ji je proces vzel tri klinčeva leta.
In zakaj so vedno bele igralke tiste, ki grejo na obisk v tujino in se vrnejo z otroki?
Oprah se je odpravila v Afriko z zasebnim letalom, imela je slave in denarja in ponorelih hormonov za celo skladišče, in tam je – odprla šolo.
Zakaj temnopolte igralke ne letajo v jebeno revne države Kavkazijcev, izbirajo nebogljena rožnata deteta in jih vzamejo s seboj na Hollywood Hills?
Naj ena zgrabi tako-belega-da-je-že-skoraj-prozoren dečka iz slumov Belfasta in z njim odleti nazaj v vilo sredi Bel-Aira in ga poimenuje Jamal. Ali Kaleel.
Ne bo se zgodilo.
Veste zakaj?
Ker beli, skoraj albino beli, mali dečki z novimi imeni in novimi družinami niso zanimiva novica v tej državi.
Niso modni pripomoček.
Otroci iz držav tretjega sveta so točno to. So kot Gucci torbice ali pari Jimmy Choo čevljev. Ne le, da so modni pripomoček.
Trenutno je razprodaja.
‘Zakaj nas vsi sovražijo?’ je prevod poglavja ‘Why Everyone Hates Us’ igralca, stand-up komika, producenta in pisca dr. Denisa Learyja iz avtorjeve knjige ‘Why We Suck‘.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.