OSI X, Y IN Z

Sedim na kavi in razmišljam, da sem nekje na presečišču osi X, Y in Z. Recimo, da sem X jaz, ker se še niti ne poznam dobro, ker ne vem, kam in kdaj bom z(od)bluzil in kam me bo potegnilo. Tako kot potegne vodo v odtok enkrat v eno, drugič v drugo smer, odvisno od hemisfere. Recimo, da imam vpliv na okolico in da sem jaz masa, ki vpliva na čas in prostor. Recimo, da štejem, recimo, da lahko projiciram in – vedno pozabim, kaj rečejo guruji – da lahko manifestiram. Ja. Recimo, da sem manifestacija. Manifestacija sebe ravno ne, ker mene kao ni, recimo, da sem manifestacija svoje funkcije v tistem trenutku. Kaj pa vem, recimo, da špilam sina, to vsak obvlada, pač predno odpreš vrata hladilnika, vprašaš mamo, ali ji lahko požreš jogurt, ki ga ima pripravljenega za jutri, itak veš, da bo rekla, ja. Pa si misliš, ne, to je njen jogurt, a ga vseeno zgoltaš, ker ti je vedno dala boljši konec pohan’ga mesa, ker se je zdelo to logično. Saj se spomniš, da zdaj si odrasel, zadnjič si ji plačal račun za mobitel, ker je pač tako naneslo, tam je bil, ej, preveč so mi dali, moram nekaj vrnit, saj nekaj vračaš občasno.  Tisti jogurt pa poješ iz navade, ker pri pikniku ti je vedno dala najboljše konce kure. Razmišljaš, ali bi pustil kakšen evro tam za nov jogurt, zdaj le imaš plačo, ampak to bi bilo res neumno. Nič, klinc, zapreš hladilnik in špilaš sinka dalje, rečeš ji, nočko, in vsi smo boljše volje. Še vesolje se bolje počuti. Čista manifestacija požrešnega moškega, ki ne ve točno, kako bi se obnašal doma, ker niti ni več doma, njegov dom pa to tudi ni. In potem je v tem momentu zjebana os Y. In sreča v podobi samozavesti gre v kurac.

Kaj je torej os Y? Jaz bi rekel, da čas. Zame gre čas gor in ne naprej. Meni se zdi prostor tisti, ki gre naprej. Včasih se vozim 600 km v eno smer, včasih pa samo slab kilometer v drugo. Tam se potem usidram. Tam teče čas gor in jaz kot iks krivim vsa pravila. Vsaj tista, ki jih sam vidim. Kar je hecno, je, da se skrivam za kapuco, zapuščeno brado, neurejeno frizuro in vplivam. Me opazijo. Včasih me je to motilo, danes niti ne vem, kaj s tem. Recimo, da mi že malo paše. Ker pač, a veš, imam nek vpliv, nekaj sem dosegel. Tako kot lepe pičke vežejo nase tono pogledov, jaz vlečem nase gram začudenosti, dva grama prijaznosti in par kil nenamerne nebrižnosti. Ampak … vpliv je vpliv. Vpliv krivi prostor in ustavlja misli. Mogoče pa se kakšni ustavi misel na meni. Ker v stičišču osi X, Y in Z sem lahko še vedno optimistični romantik.

In če je os Z prostor, mogoče celo bolje reči točka, ki je geografsko definirana, je to v bistvu moja edina svobodna izbira. Zato pa menjam zgradbe, mesta in službe. Ne zaradi funkcije, ne zaradi zdravja in ne zaradi službe, pač pa je to edini vpliv, ki ga imam. Jaz kot iks sem itak (k)iks in kot neznano se manifestiram kot neznalec. Neznalec z vplivom in vtisom. Vtisa pa ne maram. Vtis ostane in vtisa ne zmorem spremeniti. Vtis pusti odtis in je kot jebeni štempelj, štempelj pa drži. Saj imamo digitalne podpise pa kratice pa vse to. Ampak štempelj, ej, dal si ga delat, dal si ga oblikovat. Štempelj nekaj pomeni, je več kot podpis. Štempelj niti ni več obvezni del uradnih dokumentov. Kot neobvezen ima pa toliko več teže. In nočem biti štempelj, štempelj ostane, jaz pa nočem ostati, ker je os z še edina preostala os, po kateri se lahko sprehajam. Edina os, ki mi občasno pusti pozabiti, kdo sem, predvsem lahko pozabim tisti del sebe, ki ga niti ne maram – a ta del vedno obstoji, obstaja in vedno bolj vpliva na sebstvo in še bolj osebnost vseh okoli mene.

»We are not alone,« je rekel Mulder v seriji X-files. Jaz bi mogoče raje rekel: »Pizda, nisem sam.«

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.