ČRNI PETKI, POLNOČNI ŠOPINGI IN NATEG NA NATEG

Moje življenje je zaporedje prekrasnih, zares brihtnih deklet, ki jih konec novembra pospremim v nakupovalna središča, kjer jim naokoli prenašam cvetober pisanih kosov oblačil, zloženih v takisto pisanih vrečkah, kljub temu, da so mi zgolj nekaj dni pred tem, ob prvi zapažnji plakata o črnopetkovskem nakupovanju do polnoči, zagotovile, da one pa niso samo še ena tipična glupa babura, ki steče v Qlandio takoj, ko zagleda rdeči simbol za procent, da one pa sovražijo shopping kulturo in kapitalizem nasploh in da jim ni jasno, zakaj se smejim v tistem trenutku. Vsako leto isti paradoks. Pač, slučajno, tišina!

Sam gojim s črnimi petki in polnočnimi šopingi in sezonskimi znižanji in impulzivnimi nakupi – tako kot one – preprosti love-hate odnos. Bolj love kot hate, če sem iskren. Zato se mi pa tudi smeji. Prenašanje petih vrečk v vsaki roki je malo treninga za moč. Hoja med policami je malo kardia. In ves čas vmes je predstavljanje, kako bo vaša spremljevalka izgledala v kosih oblačil, ki jih šlata. Dajte ji vedeti, da je njeno telo predmet poželenja, ne glede na to, katera korporacija služi ob tem, ne bo vam žal. Tudi njej ne. Vsaj ne bo imela občutka, da vlači otroka naokrog, ki bi raje doma igrice natepaval. I’ll leave it at that.

Tudi hate del je možno preprosto razložiti. Ne gre za gužvo, ne gre za nepojasnjeno razmerje naglasov z vseh koncev – kot da v mariborski Supernovi prav tako ne garajo do zadnjega atoma – ne gre za to, da posvajamo kvaziameriško kulturo potrošništva; ne, gre za to, da se ob vsem uspehu, ki nam ga pričajo številke lejtnajtšopingov, človeštvo ne more prebiti čez prvo oviro, ki jo vzpostavi osnovni gradnik trga: prodajo.

Najlažje to orišem, če vam pred oči postavim reklamo per se. Naj vrže prvi kamen, kdor resnično uživa v reklamah. Ne mislim nedeljskega pogovora ob roštilju, kjer nekdo s polnimi usti zamomlja: »Hej, tanova reklama za Fa je pa res fletna.« Ne, mislim na človeka v avtomobilu na poti domov, ki si misli: »Komaj čakam, da se vržem na kavč in upalim TV in si pogledam pol ure reklam.« Evo, nastavljam lice. Nihče? Seveda ne. Absurdno je, da se tektonske mase denarja prelivajo v sektor marketinga. Živimo v času največje fragmentacije oddelka za pospeševanje prodaje. Od menedžerk celostne podobe znamke do doktorjev, psihologov, proučevalcev učinkov proizvodov na nakupne navade potrošnikov iz grafov, ki jih podjetju dostavijo outsourcani izvajalci anket.

In potem pride večer po zahvalnem dnevu in trgovine prodajo toliko robe, da je študenti ne uspejo dovolj hitro nositi iz skladišča. Celoten marketing tim se skrije pred besedno zvezo »nori popusti.« Razlog je povsem preprost. Zato ker se v dobi izobilja na trgu ne obračajo vitalne dobrine, temveč vsi skupaj igramo prepira (ne pa tudi kletvic) očiščeno inačico barantanja na bazarju. Transakcija se zgodi, ko imata tako prodajalec kot kupec občutek, da sta drugega nategnila.

Trgovina pravi: »Poglejte tole neuporabno, brezvezno robo, stran jo bomo vrgli skoraj zastonj, tako zelo neuporabna, brezvezna je.« Kupec pa pravi: »Poglej, poglej, ravno tole sem iskal, oni pa mislijo, da tega nihče ne potrebuje in jo ponujajo skoraj zastonj, kakšni kmetavzi.« En nakup, dva natega. Zato nihče ne mara reklam. Ker vsak od nas kupuje le, kadar ima občutek, da bo izšel kot zmagovalec izmenjave. In če ti nekdo blokira pogled s fotografijo svojega hamburgerja na jumbo plakatu ali če ti nekdo predlaga zavarovanje preko telefona ali če ti nekdo vzame pet sekund pred naslednjim klinčevim posnetkom na youtubu, potem tega ne počne zato, da bo poraženec transakcije. Ne, nekaj ima za bregom.

Seveda ima. Reklame namreč nikomur niso všeč, a to še ne pomeni, da so neučinkovite. Dovolj jim je, da se njihove znamke spomnite samo takrat, samo enkrat, takrat, izjemoma, ne vedno, samo takrat enkrat, ko slučajno potrebujete nekaj podobnega. Umetnost reklam, prodati, ko pa nihče ne želi, da se mu nekaj proda. Nateg na nateg, paradoks na paradoks. Pomoje je lovehate odnos edini pravi. Ne le, da ni ene same slabe reklame, v resnici ni ene same dobre.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.