»Tako torej,« rečem, ko se nariše na mojih vratih. Nisem ga mogel pustiti predolgo čakati – vsaka sekunda tam zunaj je zanj predstavljala tveganje. Spustil sem ga v stanovanje, mu ponudil copate in zagrnil zavese.
Vse na mladeniču je kričalo po slabi vesti. Pri žvižgačih je pogosto tako – nenehno mencajo s prsti, si popravljajo očala in presedajo svojo suhljato rit na stolu. Vse do trenutka, ko se začnejo izpovedovati: takrat (in samo takrat) udari na plano jasnina njihovih misli, olajšanje, volja. Včasih celo pogum. Preberi več “LEPE” PRAZNIKE→
Moje življenje je zaporedje prekrasnih, zares brihtnih deklet, ki jih konec novembra pospremim v nakupovalna središča, kjer jim naokoli prenašam cvetober pisanih kosov oblačil, zloženih v takisto pisanih vrečkah, kljub temu, da so mi zgolj nekaj dni pred tem, ob prvi zapažnji plakata o črnopetkovskem nakupovanju do polnoči, zagotovile, da one pa niso samo še ena tipična glupa babura, ki steče v Qlandio takoj, ko zagleda rdeči simbol za procent, da one pa sovražijo shopping kulturo in kapitalizem nasploh in da jim ni jasno, zakaj se smejim v tistem trenutku. Vsako leto isti paradoks. Pač, slučajno, tišina! Preberi več ČRNI PETKI, POLNOČNI ŠOPINGI IN NATEG NA NATEG→
