»Tako torej,« rečem, ko se nariše na mojih vratih. Nisem ga mogel pustiti predolgo čakati – vsaka sekunda tam zunaj je zanj predstavljala tveganje. Spustil sem ga v stanovanje, mu ponudil copate in zagrnil zavese.

Vse na mladeniču je kričalo po slabi vesti. Pri žvižgačih je pogosto tako – nenehno mencajo s prsti, si popravljajo očala in presedajo svojo suhljato rit na stolu. Vse do trenutka, ko se začnejo izpovedovati: takrat (in samo takrat) udari na plano jasnina njihovih misli, olajšanje, volja. Včasih celo pogum. Preberi več “LEPE” PRAZNIKE →