Na neki bizarni točki v naši zgodovini je definicija »dela« razpadla. To je v resnici prelom, ki ga bodo v učbenikih opazili čez stoletja. Mulci bodo kazali s prstom v naše poglavje in se drezali pod rebra – madona, so bili glupi! – bodo sikali drug drugemu.
Gotovo ni prvič, da nek pojem kar naenkrat ni več pomenil tistega kot prej. Besedne zveze tipa »klient,« »stres« in »krmilnik« so doživele podobno usodo. Nekaj časa so pomenile eno stvar, potem pa se je nekaj okoli njih premaknilo in so začele pomeniti nekaj čisto drugega. A »delo« je prav res specifično. Bila je izjemno natančno opredeljena beseda, zakonsko razdelana do zadnje alineje, o njej so teoretizirali največji umi …
… Dokler beseda »delo« ni začela pomeniti vse. Delo ni bilo več službeno, postalo je domače, šolsko, gospodinjsko, postalo je cestno, postalo je izvajalsko, izvedeniško, izvedbeniško. Zalivanje rož je postalo delo. Delo je študijsko, pa tudi študij je deloven. Kar naenkrat ne greš več k frizerju ali v fitnes, da bi se postrigel ali spravil v formo – tja greš zato, da delaš na sebi.
Sprememba je bila nejasna, nemogoča, izvrgla je kaos. Da bi se soočili z nevarnostjo, smo bili prisiljeni poslati na delo dodatne ljudi. Pravniki, sociologi, psihologi, zdravniki – vsi so se vrgli v preiskave, analize, diskusije in prepire, dokler niso izčrpani in izgoreli prosili za nekaj prostega časa. A že v isti sapi so osuplo obmolknili – če niso uspeli zamejiti dela, potem tudi prostega časa ne more biti.
»Kaj pa boste delali, ko ne boste delali?« smo se jim smejali. »Boste pomivali posodo? Vzgajali otroke? Ljubili svoje partnerje? Kakšno delo si boste naložili, ko odložite delo?«
In smo delali naprej. No, nismo zares delali, saj stroka še vedno ni odkrila, kaj delo sploh je. To so morali šele ugotoviti. Nekateri so se v »delo« zakopali do vratu, drugi so mu skušali ubežati z zabijanjem časa. A kako, ko pa je vse potencialno delo – obisk kina, pogovor s prijatelji, vožnja po cesti. Bolj kot so bežali, bolj so bili iztrošeni.
Nekateri so si prizadevali, da delo namesto njih opravi računalnik. Tudi to ni pomagalo.
Obup se je razširil po deželi. Vsi smo živeli v nerazumljivem in nedoumljivem. Po eni strani nismo delali ničesar, zato nismo mogli ničesar narediti iz sebe ali iz materialov, ki so nam bili na voljo. Po drugi strani smo bili izčrpani od nenehnega dela.
Tedaj smo odšli do prerokinj. Zehale so, potem pa od izčrpanosti padle po tleh in spet zdolgočaseno zavile z očmi.
»Prišel bo Izbranec,« so rekle, »in pokazal vam bo, kako pravično razdeliti Delo.« In smo stisnjenih pesti molili, upajoč in čakajoč Genija.
Se nadaljuje …