… se nadaljuje …
PASJA ODDAJA THE WESTMINSTER KENNEL CLUB
Kaj večina naših hišnih ljubljencev predstavlja v drugih državah, smo že razčistili.
Dodajmo temu cel teden posnetkov psov z osebnimi negovalci in osebnimi trenerji in osebnimi sprehajalci in lastnimi hotelskimi sobami in kaj dobimo?
Za terorista se smrt sprehaja naokoli s povodcem okrog vratu.
LAURA IN MIKE AND MIKE IN THE MORNING
Všeč mi je Dr. Laura (1975–).
Ne, resno.
Malo mi je mar za tiste umazane fotografije, ki jih je posnela, ko je bila mlad bumbar (in, nalijmo si čistega vina – kaj nismo bili vsi?) in na katerih dejansko še dobro izgleda; bolj me zanima danes, ko je odrasla v osebo, ki prefesionalno razpizduje ljudi. In ko rečem ljudi, s tem mislim idiote, ki plačujejo impulze zato, da jih telefonska centrala preveže v eter, kjer tožijo, kako jih mami ne posluša ali njihov fant noče več spati z njimi ali njihov soprog hoče kosilo na mizi ob tej in tej uri, njo pa v roza tangicah in štiklih in one se ne počutijo enakovredne in bla bla bla in dr. Laura zna hoditi po robu, da nihče od klicateljev ne posumi, kako jim je pravkar rekla, da so navadne cmerave, samopomembne, vasezagledane, gluhe in glupe pičke. Od prvega do zadnjega. Kar je točno to, kar bi jim povedal jaz. Prav tako sta mi všeč Mike and Mike in the Morning (2000–2017) – oziroma všeč sta mi, ko sta sama ali ko sta sama in debatirata s povabljenim gostom, športnim strokovnjakom in se pogovarjajo o športu. Nakuha me v trenutku ko se pričnejo klici poslušalcev na poti v službo, ki si ne morejo kaj, da ne bi še pred začetkom delovnega dne izvedeli, kakšne je stanje na pičerski klopi Yankeejev ali kdo bo branil gol za Oilerje na naslednji tekmi ali kako napreduje okrevanje Elija Manninga – takrat me prime, da bi zgrabil pištolo in jebeš talce. To je konstantno prisotno vpitje izgubljene množice v puščavi, ki nam služi v opomin, da moramo sami poskrbeti za izbrano vrsto, sicer bo to za nas storil nekdo drug. Dajmo kar takoj vzpostaviti nekaj preprostih vodil: Če čutite potrebo poklicati dr. Lauro, kljub temu, da vam je partner pravkar razkril, da vas ne ljubi več in da se bo odselil in da se fukari naokrog z vašo sestro in vašo najboljšo prijateljico – in vam dr. Laura odgovori, da spizdite iz tega razmerja v tem trenutku in vi imate še vedno pomisleke? Naredite nam vsem uslugo in pogoltnite štiri škatle aspirina. Ali, še bolje, uspavalnih tablet. Mogoče vam lahkodr. Laura napiše recept. Če vas resnično, resnično, dejansko, za ziher, brez zajebancije zdaj, resen sem med vožnjo v pisarno zanima, kar si bivši desni branilec in naključno izbrani gikovski novinar mislita o nakurčniku Bretta Favra? Zapeljite z mosta v jezero, majkemi. Takoj. V nasprotnem vam bo moral nekdo od nas podstaviti bombo pod avtomobil, preden vas uočijo fundamentalisti.
JAZ
Najhujše za konec. Kar gre teroristom in komunističnim partijam in diktatorjem najbolj na oné, smo posamezniki, kot sem jaz. Ljudje, ki živimo o tega, da pišemo bedarije, kot besedilo, ki ga berete v tem trenutku. Humor, komedija, satira – to so kategorije, ki jih nanovo rojeni od železne roke ali organizirane religije vodeni družbeni režimi, prve pomečejo skozi okno. Se spomnite vrveža na Bližnjem vzhodu ob izidu tistih risankastih upodobitev preroka Mohameda pred nekaj leti? Prva reakcija je bila, jasno, odrezavo in absolutno nasilje in ko smo se posmehovali še temu, so svojo jezo manifestirali v karikaturah Hitlerja in Busha malega. Ki, prav tako jasno, niso bile smešne.
V ZDA ima vsak od nas pravico, da pove/nariše/zapoje/zapleše/posname kar želi in se v svojem izbranem mediju šali/poniža/osmeši/hiperbolizira/obpsuje kar koli ali kogar koli. Z izjemo Jezusa.
Bohpomagaj, varujte se Jezusa.
Še vedno imam v spominu, ko je pred leti začasa županovanja Rudolpha Giulianija v New Yorku želel mlad, povzpetni slikar, v neki galeriji odpreti razstavo slik, med katerimi je bila tudi ena, ki je upodovala devico Marijo, ki urinira po Jezusu ali on po njej, tega se ne spomnim natančno. Kar je verjetno tudi odraz tega, v kako zelo pridnega pridnega katoliškega fanta sem odrasel. Giuliani je sklical novinarsko konferenco, kjer je zagotovil, da se takšni primeri tako imenovane umetnosti ne bodo nikoli javno razkazovali, dokler bo on šefaril po Velikem jabolku. Giulianijeve politične točke so zrasle v višave. Katoliška cerkev je ponorela. In če pomislite samo, kako nora katoliška cerkev že v osnovi je, no, dodatne besede niso potrebne. Obožujem organizacijo, ki skuša dopovedati ljudem, da ne smejo naslikati abstraktne podobe Jezusa ali njegove mamice, ker je to bogokletno, ampak če pa posameznik slučajno zagleda podobo našega Gospoda, odrešenika ali njegove majke v kosu pohanega sira ali v seriji lesnih grč na ploščicah v hotelski kopalnici ali od ptičev posrani klopi sredi golf igrišča – to je pa čudež! Pokličite CNN! Mogoče nam uspe dobiti Andersona Cooperja, da zadevo reportira – kljub temu, da je gej in ga Jezus najverjetneje sploh ne mara.
Nekoč sva se z Jezusom spoznala. Bil sem na neki zabavi v Bostonu sredi leta 1985. Prikazal se mi je sredi zakajene dnevne sobe – gosta brada, dolgi lasje, flanelasta srajca, ožuljene dlani, tak kot mora biti (razen srajce, ampak se mi je zdelo, da na ta način skuša biti čim manj vpadljiv). Prišel je do mene in me vprašal: »Ej, stari, a so že naročili pico, alkva?« Bil sem tako presunjen, da mu sploh nisem imel priložnosti odgovoriti, da se mi zdi, da ja; in ga nadaljnje pobarati še o projektu večnega ognja in prekletstva in ali se bodo The Clash spet kdaj združili in šli na turnejo; enostavno se je nasmehnil moji tišini in se izgubil nazaj v meglo. Moje prve misli so bile: »Pizda, upam, da ne bo začel osvajati Anne (moje takratne punce in zdajšnje žene. Svoji ženi sicer stoodstotno zaupam in tudi takrat sem ji, ampak jebemti, govorimo o božjem sinu, kdo ve, kakšne adute skriva v svojih svetih rokavih)!« Pozneje, ko so prispele pice, sem ga videl, kako si je odrezal kos in nekdo drug ga je poklical Doug in izvedel sem, da tip ni noben mesija, ampak bratranec od tipa, ki je žurko priredil, jaz pa sem do takrat spil sedemnajst pirov in osem kratkih Jamesonov. Tako, da ja. Hočem reči, da vsak vidi, kar hoče videti.
Vzgojen sem bil pod okriljem organizirane religije – dvanajst let sem hodil k verouku. Najboljša lekcija, ki sem jo osvojil je bila spoznanje, da so vsi župniki in vse nune in vsi duhovniki in vsi škofi ves čas dobesedno prepovedovali humor in smejanje, tako v razredu kot na hodniku, in edina posledica tega ukrepanja je bila, da smo se mularija neprestano smejali in hihitali za njihovimi hrbti. Ko so vsako nedeljo na oglasnem panoju objavili seznam knjig in plošč in filmov, ki jih je uradna cerkev prepovedovala, uganite katere naslove sem si šel izposodit.
In nikjer ni nič drugače. Simpl ko pasulj. Prav zaradi Giulianijevega izpada v javnosti in zaradi novic na prvih straneh časopisov in zato ker traja tri tedne, da se takšni nepomembni odloki spravijo na mize pravnikov, je mala, nepomembna razstava postala pravcati spektakel. Dobri, stari ameriški kapitalizem v najčistejši obliki. Nihče se ni pogovarjal o tem, ali so slike dejansko dobre ali vredne cene vstopnice. Pod črto je vse na svetu mogoče zreducirati na zneske in osnovno človekovo lastnost: Radovednost. Ljudje, ki so zaradi razstave dvignili največ ogorčenega prahu – torej tip, ki je točno takrat najverjetneje že varal svojo drugo ženo in cerkvena organizacija z obema nogama v procesu odkrivanja njene plodne zgodovine ščitenja pedofilov, so bili na koncu točno tisti, ki stojijo na moralno najbolj oporečnih temeljih. Slikar je prejel toliko medijske pozornosti, kot si je želi sleherni politik, oni pa so verjetno videli samo solato zelencev, ki so jo goreči verniki basali v košaro naslednjih nekaj nedelj. Zmaga-zmaga za vse. Še za papeža. Jaz pa sem iz vsega skupaj spisal pet minut materiala, ki sem ga izkoristil za nastop pri Davidu Lettermanu in Jay Lenu. Vidite? Če ni to čudovit sistem, ne vem, kaj je.
Stand up in komedija nasploh sta najkristalnejši obliki svobode govora, saj nam omogočata luknjanje votlih mehurčkov, ki jih napihujejo politiki, šarlatani, papeži in vse ostale glave oblasti širom sveta.
Prav vsak moj audio-posnetek ali DVD ali televizijska oddaja ali knjiga – najverjetneje tudi ta, ki jo pravkar prebirate – ki sem ga lansiral v prodajo javnosti, je RKC uradno ali obsodila ali prepovedala ali oboje. V devetdesetih tudi Tipper Gore. Uspelo ji je izboriti, da so na vse moje CD-je in DVD-je nalepili svetlečo nalepko, ki je svarila pred ekspresivnim jezikom in eksplicitno vsebino. Uganite, kaj se je zgodilo? Prodaja je se je povzpela skozi oblake. Vzemimo si trenutek in nazdravimo katolikom, ki v tem trenutku svarijo otroke pred branjem knjige Why we suck. In za vsak slučaj, če še niso prepričani, ali sem do zdaj mislil resno, dajte mi sekundo, da nahitro nekaj spišem.
Jezus je bil velik peder.
Tipper Gore je prasica.
Tako. Zunaj je. Dva stavka, ki sta morda poskrbela za tisoč prodanih kopij. Z muslimani se ne nameravam zajebavat, ker nočem, da se kdo dejansko razstreli na mojem dovozu.
Prav zato je – navkljub vsem našim pomanjkljivostim in našim hišnim ljubljenčkom in našim zvezdniškim idiotizmom in našim z vojno obsedenim vodstvom – ta država še vedno najboljše, kar človeštvo lahko ponudi. Res je polno hrupa in novinarskih konferenc in kazanja s prstom, ampak, ko se vse to poleže, vsak od nas lahko počne kar koli se mu že zljubi. Ne glede na to, ali ste bizgec ali svetnik. Ni razlike.
Petkrat požrem Anna Nicole Smith za vsakega Martina Luthra Kinga. In če se želi gospod King škandalozno prekurbariti skozi noč, medtem ko se podnevi poti, da bi spremenil svet na bolje – naj se prostovoljke postavijo v vrsto.
Preživeli bomo vse preglasne, preneumne in predebele, dokler bomo poskrbeli za vse duhovite, zagnane in brihtne.
Živeli, C-SPAN in pay-per-view pornografija.
NPR in Howard Stern.
Dirke z bigfooti in državno prvenstvo v Scrabblu.
Vse to hočem in vse to hočem na voljo 24/7.
Naj ostane 72-krat več devic za polovico sveta, jaz bom vzel svojo vsega hudega navajeno, odraslo, izkušeno, 47 let staro mamo, kateri koli dan v letu.
Pa eno pico.
‘Zakaj nas vsi sovražijo?’ je prevod poglavja ‘Why Everyone Hates Us’ igralca, stand-up komika, producenta in pisca dr. Denisa Learyja iz avtorjeve knjige ‘Why We Suck‘.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.