Vrata so sicer blizu. Zvonec pa čisto preglasno pizdi. Še vrata v sobo sem pustil odprta, da bi se lažje zbudil, če se slučajno zaspim. Rolete sem pustil ravno dovolj privzdignjene, da bi me zbudilo sonce, ki je pa po svojem ustroju ligavo. Ni sicer ono krivo, bolj oblaki ali kar koli pač že zakriva to našo kroglo, magari je ravna. Mogoče je samo usrana šajba nad nami. Meni je bistveno, da me zbudi, ker sam se ne znam, budilka na mobitelu me pa iskreno nervira. Imam isto kot vsi drugi. Tudi zvonca nisem spreminjal. Vsakič, ko komu pozvoni android, se zdrznem, se malo poserjem, ker se bojim, da me nekdo kliče – kaj pa vem, kaj reči, kaj odgovoriti, kaj povedati in kako se izgovoriti. Kaj pa vem, mogoče sem pa res naročil samo paket.
Znerviran sem.
Rad bi napisal tujo zgodbo, rad bi razumel tuje trpljenje, rad bi se poistovetil z begunci kot tisti na čivkaču. Rad bi bil tisti, ki ima slabo vest, ker ne poje vsega s krožnika, ker nekateri pa tega nimajo, a mi ne gre. Ne vem, ali je problem v kakršni koli superiornosti, ker se nasmiham še manj kot oni, če se že, se malo kislo, ali pa razmišljam, da bo to res bedna fotka v albumu naših srečanj in spominov. Pač krivi belski zobje, kot bi bil jebeni Anglež, pa neurejena frizura, ker imam strah pred izbiro pravega ali prave. Frizerja ali pa babe. Poklica ali pa šnicla. Še najbolj pa omake.
Znerviran sem in še najbolj nerviram sam sebe.
Potem grem pač spat. Prižigam si nočne luči in lučke, štejem ovce in nase vlečem kompresijske nogavice. Pogovarjam se s svojimi živčnimi nogami in hkrati prepričujem glavo, da imamo vsi isti problem. Sprašujem se, kateri del mene je bolj živ in kateri prepričuje koga bolj, da bi se fuknil čez balkon. Pa po računici glave niti ni dobra kalkulacija. So pa doli vsaj mački, ti bi me pogreli. Ti bodo pa le hvaležni vseh klobas, ki sem jih zmetal po trati, a jih niso bili nikoli sposobni najti, ker pač mački. Nisem jih metal zmačkan, da ne bo pomote. Sem bil pa vsaj samaritanske narave.
Znerviran sem kar naenkrat, se nabere. Začnem se pogovarjati s sabo. Nato se spravim v provizorično pozicijo, ki se sicer ne bo in se tudi nikoli ni zgodila, ampak govorim, se pogovarjam, ugovarjam ljudem, ki mi niso niti zanimivi niti niso del mojega vsakdana, odgovarjam sebi kot entiteti, ki je vseobsegajoča in predvsem vsemogočna.
Ipak sanjam, itak s prekrižanimi nogami in cepetajočimi se petami ohranjam zdajšnjost in čuječnost. Baje, da je tako prav. In je. Se strinjam. Tudi poslušam in slišim, vsaj večino ljudi, živali in zelenja okoli sebe. Slišim tudi, kaj šepetajo prisotni, predvsem pa manj prisebni. Sem le prezenten. Sicer pa šumi. Večinoma mi šumi po glavi. Ko je tišina, mi pa cvili v ušesih. Še ne vem, ali me stiska ali mi samo vretenca stiskajo napeljavo, skrito v hrbtenici.
Sicer sem pa znerviran, a še najbolj nerviram sam sebe.