Mojster Bȕ¬ Læ~ǥȃ, štirinajstega nivoja mojstrstva reda Jezdecev vsebine, je nekoč meditiral z učenci sredi vrta in iskal univerzalnih pet zapovedi človeškega razmerja do negibnosti, ko je do njega stopil najmlajši v skupini. Mali je sedel ob mojstrov bok in mu telepatsko prišepnil: »Veličanstvo, težave imam. V tišini se mi v misli prikradejo glasovi. Temni glasovi. Težki glasovi. Glasovi iz globočin strahote. Ne zmorem jih utišati. Ko enkrat spregovorijo, ne utihnejo.«

Mojster je globoko vdihnil. Mojster je globoko izdihnil. »Veliko govorijo, ker imajo občutek, da jih ne poslušaš,« je ponudil.

Mali je prešel v defenzivo: »Toda, veličanstvo, poslušam jih, a njihove besede so tako moreče. Pravijo, da nisem dovolj dober. Pravijo, da nisem dovolj zbran. Poslušam jih, a se me njihovi glasovi dotaknejo le z bolečino.« Ker odgovora od mojstra Bȕ¬ Læ~ǥȃ ni bilo takoj, je nadaljeval: »Hočem reči, veličanstvo, da je težko. Strah me je, da ne bodo nikoli odšli.« Tudi po teh besedah je mojster še naprej mirno plaval v tišini in mali je sčasoma dojel: »Veličanstvo, sem jaz za vas eden od teh glasov? Tudi jaz veliko govorim, ker imam občutek, da me ne poslušate?«

Mojster je globoko vdihnil. Mojster je globoko izdihnil. »Vsi smo, kar iz nas izdelajo strahovi; njihovi vplivi se ne zrcalijo v naših mislih, njihovi vplivi se izražajo skozi naša dejanja,« je ponudil.

Mali je prišel v resignacijo: »Torej, veličanstvo, so zmagali. Imeli so prav od samega začetka. Niti nisem bil dovolj dober niti dovolj zbran. Zavzeli so moja ušesa, nato so zavzeli še moja dejanja.« Mojster Bȕ¬ Læ~ǥȃ se je še naprej prepuščal nežnemu valovanju miru in mali je bil primoran nadaljevati: »Toda, zakaj ne prenehajo potemtakem? Zakaj me še naprej nagovarjajo, kot da ni že očitno, da sem se jim podredil? Zakaj mislijo, da jih ne poslušam, ko pa sem že postal eden od njih?«

Mojster je globoko vdihnil. Mojster je globoko izdihnil. »Strahovi, ki nas kalupijo, so slepe ulice, ki ne vodijo nikamor drugam kot k sebi. Učinkujejo, ker je strah tudi njih, strah, da jih ne slišimo, strah, da bomo zavili z ulice,« je ponudil.

Mali je prešel v zbeganost: »Ne vem, veličanstvo, kako naj bi torej ne zašel na poti k svetlobi? Če se želim podučiti o strahovih, ki me kanijo premetavati po svetu, moram sprva zaiti na njihov teren, a ko sem enkrat na njihovem terenu, sem podvržen njihovemu stalnemu primežu?« Mojster Bȕ¬ Læ~ǥȃ se je ponovno oprijel tišine in učenec je iskal boljšo rešitev premisleka: »Kako naj posameznik torej ne bo zapeljan? Kako naj ne bo prestrašen? Kako naj se ne ujame v vrtinec tlačenja proti dnu?« Za trenutek se mu je utrnila genialna misel: »Sem prav razumel, da predstavljam vaš strah? Strah pred tem, da bi za vselej izgubili učenca? Kako me lahko poslušate, ko tako brez presanka najedam vaš spokoj?«

Mojster je globoko vdihnil. Mojster je globoko izdihnil. »Poslušati strahove, pomeni izzvati jih. Ponuditi samega sebe kot polje izziva in ne ignorirati vsebine ter slediti pravilom njihovega obstoja,« je ponudil.

Mali je prešel v zen: »Hvala, veličanstvo, razumem namig. Mislim, da bom še malo posedel, danes ne potrebujem večerje.«

»Morda je ti ne potrebuješ, jo pa drugi, pojdi v kuhinjo in primi za lupilec krompirja.«

Mojster Bȕ¬ Læ~ǥȃ je gledal za učencem, ko se je ta dvignil in odšel proti templju. Globoko je vdihnil. Globoko je izdihnil. »Poslušaj samega sebe, izzivaj strahove preteklosti. Izzivaj samega sebe, poslušaj strahove prihodnosti.«