Predvidevam, da vsi ljudje hranimo svojo časovno kapsulo. Bodisi pod posteljo, na podstrešju, v kleti, v garaži, v sobi, ki je še kar nedoločeno neuporabljana, ker so starci puni keša, nihče pa ne pride na obisk, da bi prespal v njej. Najverjetneje hranimo več kot eno. Svojo imam shranjeno v Ikeini škatli, ker je mati nekoč delala v Valkartonu, ta pa je dolgo časa praktično živel na račun IKEE. Mogoče bi lahko omenil, da je bil namen te škatle prej osvoboditi svojo sobo navlake, kot pa ustvariti prehod skozi čas. Ker pa je vsebovala predmete iz preteklosti, ki sem jih za daljše obdobje odmislil je skozi čas – posebej pa ko sem jo leta kasneje spet odprl – postala več kot škatla šare. Zanimivo je bilo brskati po razglednicah iz šole v naravi, s srčki in štorasto pisavo okranclanih pisemcih prvim simpatijam, domačih nalogah in risbicah likovnega pouka. Komični OMFG draž in neprecenljiva patina.
Trenutno itak ne vem, kaj vse sem še našel v njej, zelo dobro pa se spomnim, kaj sem iz nje vzel in kam sem neprecenljivi piltek prilimal kot testament marsičesa, za kar sem si od vedno upal trditi, da drži kot pribito. Na svetu ni boljšega občutka, kot trenutek, ko se zaveš, da se ti uresničuje nekaj, kar si že dlje časa želiš.
Na začetku oktobra sem se ravno namenil pospravljati deke, orodje, drva, kuhinjski pribor, posode in podobno. Iz letne kuhinje vse skupaj prekrjolam v kompostni WC, ki se čez zimo prekvalificira v z debelo plahto pokrito lopo. Zakaj to počnem mi pravzaprav ni jasno. Ne glede na to, kam vse skupaj pospravim in s koliko »nepremočljivimi« strehami vse pokrijem, miši vedno najdejo pot, vse poščijejo in poserjejo. Ko pri sebi vzdihujem, da mišji iztrebki absolutno niso del sanjskega življenja v gozdu, prejmem telefonski klic:
»Živjo Borut, tukaj taravno ista, ki ti je drago prodala katastrofalno sešit pulover iz Indije. Zanima me, če je plac na voljo konec oktobra.« Ker so v zadnjih dveh treh letih zaradi lastnega slabega gospodarjenja moj plac preplavili New Age hipiji, postavim prvo gatekeeper vprašanje: »Aha. Za kak dogodek se pa to gre?«
»Postavili bi indijanski tipi, vanj povabili mehiškega šamana, ki bi opravil pejotl ceremonijo. Če nam uspe dobit prevoz za vse sušice. Bi šlo?«
»Umm … «
»Trajalo bi petek pa soboto, pa 150 € bi ti dal za prostor.«
»150 evr … «
»Pa savno bi tud imeli po ceremoniji.«
Indijanski šotor, mehiški stil savne sredi narave, 150 evrov … od kje mi je to že znano?
»Ja, mislim, ql, sam da boste pospravili za sabo,« rečem kot kaka naivna bakica, ki ima manj pameti kot osel, ki je vsaj enkrat že stal na ledu. Izkušnje prejšnjih sezon namreč služijo kot neizpodbitni dokaz, da znajo hipiji marsikaj, pospravljati za seboj pač ne. Med ostale stranske učinke njihove prisotnosti spada tudi gora razne robe, ki jo lastniki v naglici odhajanja v glavi iz smeti hitro prepakirajo kot zaklad. Še vedno sem na telefonu in v sebi iščem krivine, da vseeno pobašem dinarce in si mislim, da 25 ljudi pa spet ni toliko te robe. Pa še ta občutek, da se dogaja nekaj pomembnega: »Okej, zmenjeno, smo na vezi.«
Kak teden pred dogodkom si končno vzamem cejt in se privlečem na svoje kraljestvo. Na jasi pred mostičkom čez potok leži, takole, na uč, 10 gladko zbrušenih sušic, cirka 5, 6 m dolgih. »Pa jim je le ratalo,« kimam sam pri sebi. Skomignem z rameni in se lotim pospravljanja kuhinje. Na tej točki že vem, da bom del zime zopet preživel na Irskem, z nosom v koledarjih, Guinnessu in (če bo čas dopuščal) tudi kaki Irki. Čez urico, ko imam roke že odrevenele od pomivanja posode v mrzlem potoku, se omenjenim kolom pridruži še gručica šestih ljudi. Trije so stari nepoznanci, tri vidim prvič. Medtem, ko še vedno tehtam, ali so mi novi neznanci sploh všeč, začnejo s pripravami na postavitev indijanskega šotora. Polovica gručice točno ve, kako se stvari streže, druga polovica je tam bolj za okras, kar se globoko svita tudi njim samim. Sam postavljanja tipija nisem videl še nikoli, zato v varni distanci z otroško navdušenimi očmi krožim okoli vrveža in strmim v prazen košček neba, ki ga čez par trenutkov zapolnijo vrhovi trinožnika prekrižanih sušic štrlečih v luft. V meni se nekaj zgane, nakar me presune neverjetna misel. Te moje oči so nekoč že videle ta tipi! Ko so bile stare zgolj kakih šest, sedem let, so ga pri likovnem pouku namreč narisale, na bel piltek papirja, nič večjega od onih, ki so bili kot blokec vedno na polički, zraven tastarih »domačih« telefonov. Na njem je jasno, čeprav z otroško nedolžno linijo, lahko razbrati tipi in mene (predvidevam da) v viseči mreži. Na vrhu piltka je z otroško pisavo napisano: JAZ IN PRIJATELJI. Ko pogledam okoli sebe, sicer nisem ziher, da bi trenutno prisotne lahko imenoval za prijatelje; a kaj je že tisti stavek, ki ga večkrat srečam te dni? Tujec je samo prijatelj, ki ga še nisi spoznal. Nekaj podobnega. Kakor koli že, eno je gotovo: Tule pred mano se bo kmalu bohotil tipi, v gozdičku mladih smrek tamle pri potoku pa še vedno visi nepospravljena viseča mreža. Hočeš nočeš mi je celotni happening totalno kul. Blesav nasmešek na obrazu me spremlja še, ko predčasno zapustim svojo kraljevino. Prijateljici sem namreč obljubil, da jo peljem na Brnik, od koder bo poletela ravno v Mehiko. Končni rezultat vizije sedemletnega mene preko telegrama pribrni naslednje jutro v nekem BnB-ju blizu Jožeta Pučnika, kjer zdravim mačka od poslavljanja. Dreams can come true …
- Šamanu ni treba izgledati kot šaman.
Ljudje ljudi, ki se oblečejo dejavnosti, poklicu, namenu ali priložnosti primerno, ponavadi jemljemo bolj resno. Ali pa v njih vsaj težje dvomimo. V mejlu z navodili udeležencem je bila lokacija opisana zgolj kot soteska med hribi. Predvidevam, da je večina nadobudnih pejotlanov plac že poznala ali zanj slišala. Kakor koli, vedeli so, da se je treba obleči za v gozd. Večina nas – tako »veterani« kot tisti, ki smo se česa takega udeležili prvič – smo se tako tudi oblekli. Se pravi, kolikor je sploh mogoče daleč od ceremonialnega. Malo preden je prispel naš, v moji betici, eminetni gost, pa je v taboru zaokrožila informacija, da naj bi v tipiju, med obredom, bili oblečeni kolikor toliko slavnostno. O čemer nas je oni mejl pozabil obvestiti. Malo me je zaskrbelo, da bomo v očeh šamana izpadli kot največji houdreti. Mogoče zato, ker je to prva stvar, ki jo na naši prelepi deželi opazim, ko se sam vrnem s potovanj. A kako olajšanje (in začudenje ter skrb) me je prevzelo, ko sem Thomasa, pristnega mehiškega šamana, dejansko ugledal. Ne spomnim se natanko, kaj sem pričakoval, vsekakor pa ne rdeče rutke v piratskem stilu na glavi, obične črne majice na kateri so naprintani ezoterični simboli delovali bolj kot logoti lokalnega gradbenega ali pa železokrivskega podjetja. Čeznjo usnjen brezrokavnik, navadne kavbojke in Levis superge. Bolj kot na mehiškega staroselca me je imidž spominjal na člana kake latino tolpe, ki smo jih vajeni iz ameriške pop kulture. Okej, sem pogledal skozi prste, saj smo res malček zamujali, kar si razni New Age eventi definitivno brez pardona delijo s koncertnimi prireditvami. Pripravljala so se drva za ogenj v tipiju, rihtalo se je še par bolj umazanih malenkosti. Razumljivo noče zapacati ta hmašnih. A tudi njegov ukazovalni način obnašanja mi je deloval vse prej kot ceremonialen. Od človeka, ki naj bi mi preko »medicine« odprl srčno čakro, sem vsekakor pričakoval, da bo bolj srčen. »Eh, Borut, pomiri se. To so samo neke tvoje projekcije,« sem se miril. »Preden se vse skupaj začne, se bo seveda še preoblekel!« A se ni. Ista rdeča rutka, ista črna majica, kavbojke in superge so ostale tudi še, ko smo se vsi udobno posedli okoli lepo pripravljenega ognjišča. A bolj kot šaman, ki bo preko medicine udeležencem odprl srčno čakro ter nove dimenzije razumevanja realnosti, mi je Thomas z lajanjem ukazov, tako med pripravami kot med ceremonijo, deloval kot šef, ki skrbi, da firma laufa tako, kot mora. Če bi plačal polno ceno dogodka, bi me na tej točki vsekakor zaskrbelo.
- Za lase privlečena logika
Ta me pri raznih obrednih in religijskih skupinah ne presenča več. Ob napol verjetnih utemeljevanjih, ki spadajo bolj v domeno znanstvene, oz. v temu primeru ezoterične fantastike, sem z očmi zavijal že pri Hare Krišni. Neskladja in očitne nedoslednosti v verovanjih po moje niso problem verovanj samih, temveč bolj ljudi z omejenimi zmožnostmi za njihovo razumevanje. Posledično razlage trpijo primanjkljaj vodotesne logike. Primer, ki bi ga omenil iz situacije v tipiju, je pladenj z mesom. Po končani ceremoniji je bil poleg sadja in koruze le-ta del jutranjega obroka. Ker se mesa nisem taknil že približno 15 let sem pladenj enostavno podal naprej. Po vseh teh letih brez, mi je okus mesa ogaben in mi povzroča prebavne motnje. (nekajkrat sem v teh letih v posebnih okoliščinah nekaj pojedel – na lastno škodo). A presenečeno sem ugotovil, da je ta nedolžna in preprosta gesta vodju naše duhovne motoristične tolpe šla precej v nos. No, kot nekako pri nogometu, me vedno preseneti, ko se debata prevesi iz meni očitnega vprašanja osebne izbire in preferenc, v vprašanje ideologije. Sledila je pet minutna lekcija, ki sem jo težko prebavljal predvsem zaradi neverjetno slabe logike argumentov. Energija trpljenja ubite živali ter sam namen kadavra, se ob ceremoniji namreč transformirajo v nekaj višjega (to višje ni bilo podrobneje razloženo – verjetno Ljubezen, običajno najbolj varen pojem) saj truplo sedaj hrani ljudi, ki posegajo po višjih stanjih zavesti (pri čemer jim pomaga medicina) in s tem avtomatsko pomagajo vsem živim bitjem na planetu, ker se njihov nivo zavesti zviša (četudi le za teh nekaj ur, nakar se seveda, kot pri vseh drogah, vrne tja, kjer je bil prej). Ups, tudi tistih, ki so sedaj zaradi tega mrtva? Koncept sicer poznam in ga do neke mere podpiram, a je tako fenomenalno odprt za zlorabe. Igra na noto dejstva, da smo, ne glede na to, da se ljudje doživljamo kot »ločeni« vsi vseeno povezani – že na povsem fizičnem nivoju, ko mrtva razpadajoča trupla z materialom hranijo živeča. Fuzbalska ekipa zna biti kar prepričljiv primer. Če en igralec v ekipi nekaj bluzi in ni pri stvari, to do neke mere vleče dol celotno ekipo, ki mora te primanjkljaje kompenzirati. Če je takih igralcev več, je ekipa vedno bolj utrujena, stvar se spreobrne v kaos, ekipa razpade, mreža pa ostane nezatresena. Zdaj si pa zamislite, da je ta ekipa celotno človeštvo, ki (vede ali nevede) žogo potiska proti golu, v katerem tičita sreča in obilje za vse. Kakor koli, presenetila me ni za lase privlečena in neznanstvena argumentacija. Šokiral me je občutek, da me v tako »napredni« skupini posvečencev, ki posegajo po višjih stanjih zavesti njihov vodja prepričuje, naj razmišljam z njegovo glavo. Ajej.
- Tipi in temazkal
Še najbolj nova in v sami matrici resnično presenetljiva stvar, ki sem jo doživel, je bilo postavljanje tipija. Največ seveda zaradi šokantnega odkritja, da se manifestira vizija iz otroštva (ko pejotl še ni bil potreben). Nič manj pa kasnejša atmosfera v šotoru samem, četudi so jo za moj okus nekateri jemali preresno. Preseneča me, kako stožičasto platno, obešeno na par kolov, dobro sovpada z naravo. Kako brez truda se umesti v ozadje bukev, smrek, žuborenja potočka, žvrgolenja ptičkov, sončnih vzhodov in zahodov, polne lune, ognja, vode, nizkih meglic ipd. Strokovno se, kolikor mi je poznano, temu reče, da paše kot budali šamar. Ko je bilo ceremonije nepreklicno konec in so vsi zapustili – sedaj po končanem obredu svet prostor (prej je očitno bil le zaplata zemlje) – plac, jaz pa sem lahko vsaj za enega udeleženca trdil, da je postal moj prijatelj, sem se (ker je ostalo še kar nekaj drv) odločil, za hec par dni prespati v še vedno erektilnem stanju tipija. Izkušnja je vsekakor daleč od romantike, ki sem si jo zamislil in ne znam si predstavljati, kako so bili ameriški Indijanci sposobni v njih preživeti tudi bridke zime. Najverjetneje so jih na nek način dodano izolirali, nekdo pa je bil zadolžen za celonočno skrb za ogenj. Verjetno je bila sama konstrukcija precej manjša. Toliko, da se je vanjo lahko stisnila družinica treh, štirih, mogoče petih ljudi? Sam sem v šotoru premera cca. 6 m, zadekan v debelo spalko, drgetajoč opazoval svojo sapo, ko sem se sredi noči večkrat stegnil po novo poleno. Čeprav sem spal bolj slabo in bolj malo, zjutraj pa se kar najhitreje pobral pogret in normalno usrat v najbližji kafič, sem vse to počel z nasmeškom na obrazu in lahkotnim korakom. Sem le spal v otroški fantaziji!
Druga varianta gretja so savne. Te so mi bile sicer vedno malo odveč. Težko sem razumel navdušenje nad sedenjem v neprijetno vročem in vlažnem prostoru. Vsakič, ko me je nekdo prepričal, da vanj vstopim, se pri izstopu nikoli nisem počutil tako, kot naj bi se. Prerojen in navdušen. Dokler nisem doživel savne po mehiško – temazcal. Po celonočnemu pejotl sešnu se, roko na srce, tako kot s katerokoli substanco, telo malo zastrupi. Zato je najbolje, da se ga takoj zjutraj kontra šokira z vročim zrakom. Najprej se iz vej lesk in vrb zgradi lahko strukturo. To se kasneje prekrije, v našem low-tech primeru, s čim več starimi dekami. Še preden pa se konstrukcijo sploh do konca postavi, pa se tam, kjer bo kasneje vhod, okoli kamnov zakuri večji ogenj, ki se ga pusti goreti kake pol ure (mogoče tudi več – ne vem, sem bil zadet). Določeno število teh kamnov se kasneje prenese v že pokrito strukturo in se jih namesti v za ta namen izkopano luknjo sredi konstrukcije. Voila temazcal! Temazcalero (oseba, ki skrbi za nemoteno savnanje – v našem primeru šaman Thomas) vstopi, oziroma se splazi prvi, nato mu puzajoč po kolenih sledimo še ostali udeleženci, ki se usedemo okoli kamnov. Skrbnik temazcaleru poda še vedro z vodo, v prostor spuza še sam in zapre vratca. Vse ljudi v prostoru zajame črna tema, sekundo kasneje pa še sikajoči val pare, ki zaobjame vsa naša telesa. Ob tem občutim zametke strahu in panike. Prostor je nizek, vroč, zasilni izhod pa težko dostopen. Stvar je neverjetno vroča in skoraj v hipu začutim drseti po golem telesu številne kapljice – nekaj je znoj, nekaj pa kondenzacija. Zasliši se šamanski boben, temazcalero začne peti svete pesmi, mi mu odgovarjamo, vsak kolikor najbolje zna. Sam ne znam nobene. Odpoje štiri pesmi, ki so posvečene duhovom zahoda – duhovom preteklosti, prednikom, in stvarem, ki jih moramo v življenju opustiti. Petje traja cca. 15 min, skrbnik nato odpre vratca. V prostor vdreta svetloba, svež zrak in olajšanje. Skrbnik ponovno napolni vedro z vodo, doda par vročih kamnov, vratca se zaprejo, zajame nas tema, oglasijo se šamanski boben, tamazcalero in štiri pesmi duhovom severa – duhovom jasnosti, mirnosti in reševanju težav. Vse skupaj ponovimo še dvakrat, tretjič pojemo duhovom vzhoda – duhovom prihodnosti in spremembam v naših življenjih, četrtič pa duhovom juga, katerih namen sem žal pozabil. Vsakič dodamo par kamnov, vsakič je bolj vroče, moj um pa vedo bolj fokusiran. Pekoč občutek na koži in zadihanost premagujem z osredotočanjem na brzenje številnih kapljic potu po koži, ki jih ob vsem dogajanju čutim najmočneje. Za nekaj kratkih trenutkov pozabim na zunanji svet in sem povsem poglobljen v lastnega notranjega. Sicer le za par trenutkov ampak dovolj, da vem, da se da.
- Enim je res dogajalo
Ko nam je šaman tretjič v večeru ponudil pejotl, se je sosed na levi obrnil k meni in mi z vso resnostjo dejal: »It is not a coincidence that you are sitting here. Find me after the ceremony. In a vision the medicine gave me, my grandfather told me you are the answer to all my problems.« Ker je malo prej na ves glas bruhal na zaplato trave pred seboj – stranski učinek pejotla, če se človek ne prepusti toku zavesti, ki ga medicina vzpodbuja – sem se mu zgolj posmehnil. Obenem mi je njegovo bruhanje služilo kot orodje za fokusiranje. Sami verjetno veste, kako verglanje vpliva na občinstvo – sploh ko imaš tako trebuh kot usta prepolna grenke substance. Le to nam je šaman v treh krogih apliciral v treh oblikah, petkrat v celem večeru. Prvič je prišel do vsakega od nas in nam v usta stresel zvrhano žličko pejotla v prahu. Tega smo v ustih pomešali s slino in potem pogoltnili. Nato je sledila posoda s čokolado, pomešano s substanco, ki smo si jo aplicirali in med seboj podajali sami. Na podoben način je v tretjem krogu potoval vrč s čajem. Na ta način smo pejotl zaužili štirikrat, petič smo porabili še kar je ostalo čokolade. Vse skupaj je bilo iz kroga v krog težje pogoltniti, nekateri so bruhali na zaplato zemlje pred seboj. Le to je Skrbnik »počistil« tako, da je izbljuvke prekril z lopato prsti. Sončni vzhod je pomenil tudi zaključek ceremonije. Ker pejotl deluje z občutnim zamikom, bi rekel, da smo bili v tem momentu še najbolj zadeti. Vsaj jaz. Končno smo lahko malo počili in zaprli oči, kar med dogajanjem ni bilo dovoljeno. Lahko bi, ampak itak ni šlo, ker je medicina še vedno močno delovala in nas silila k budnosti. Kot da bi govorila: »Maksimalno izkoristi učinek.« Tako sem se vseeno spravil na plano, zagledal svojega soseda v bližini v rdečem ponču in belim panamskim klobukom na glavi od katerega se je težko ločil. »So, are you ready to reveal what your grandfather had said to you in the vision,« ga pobaram.
Utrujen obraz se mu razvedri: »Kot verjetno veš se nama je nedaleč od tu pokvaril kombi in sva bila dva kilometra do placa prisiljena prepešačiti. Glej, kombi je star in kar naprej se mi nekaj kvari. Sedaj je crknil še alternator in nimam več volje da se s tem avtom še ubadam in vanj mečem denar. Če sprejmeš, ti ga podarim.«
Takole sem, zahvaljujoč njegovim prednikom, naenkrat postal lastnik WV Transporterja 4, letnik 92. Začasni lastnik. Sam se z njim ne mislim ubadati, so pa imeli sosedovi predniki prav. Kot lokalec poznam mehankarje, ki se bodo z darilom z veseljem ubadali – torej sem dejansko bil človek, na katerega se je moral obrniti, da se je njegov problem rešil, on pa lahko neobremenjeno odšel nazaj v Zagreb.
Bi se torej prijavili na dogodek, na katerem si 25 ljudi cel večer deli eno žličko, eno posodo s čokolado, en vrč s čajem in eno skodelico, česar po možnosti pred naslednjo uporabo sploh niso oprali? Eh, pa saj ni potrebe. Pejotl namreč zviša zavest, s čimer okrepi umsko raven in posledično tudi – nihče ni točno razložil kako – imunski sistem. Hvala bogu, da nas je to šušmarjenje celo noč varovalo pred morebitnimi okužbami. No, vsaj upam. Inkubacijska doba Covida je med 5 in 14 dnevi. Ampak to je itak samo zarota. Virusa ni, ker je to itak samo propaganda elit, da bi nas zavedli v bla bla bla bla blaaaah. Če bi si ves ta pribor delil z dobrimi in dolgoletnimi frendi ali člani družine, ajde. Ker pa so to vseeno ljudje, katerih navad ne poznam se mi je način vseeno malo upiral. Ampak ej, tudi ljudje, ki posegamo po višjih stanjih zavesti, moramo brez vprašanj in brezpogojno sprejeti verovanja poglavarjev. Sploh pa ne izpostavljati načel iz drugih skupin, ki posegajo po višjih stanjih zavesti – v Hare Krišni so nas namreč učili, da si hrane in pribora vsekakor ne smemo deliti, saj s tem nase prevzamemo del karme. Spet, če si jo deliš z nekom, ki ga poznaš, si lahko (v primeru da je to res) vsaj predstavljaš, kaj boš dobil, v tipiju s 25 neznanci pač ne. Knjige pohval in pritožb nam organizatorji niso ponudili.