Nekoč, pred davnimi časi, je zgodba imela začetek. Imela je tudi svoj konec. Včasih je med njima minilo nekaj sto besed, včasih nekaj tisoč strani, a bila je zaključena celota.
Zbujati ljudi od mrtvih (recimo) je bilo svoj čas dovoljeno le v eni knjigi. Potem se je to spremenilo. Karl May je nekega lepega dne ugotovil, da se Vinetujeva trilogija dobro prodaja. Problem? Vinetu na koncu tretjega dela tragično premine.
Ni problema: Karl May je truplo ubogega Indijanca dvignil iz groba in začel pisati o vseh »dotlej nepopisanih« dogodivščinah, kot jih je imenoval v javnosti. Truplo se je pač moralo ohladiti dvakrat. So what? Vsi dobijo, kar želijo – pisatelj denar in slavo, bralci pa še več (t)istega, kar želijo.
Tako so zgodbe izgubile svoj konec. Vse začeto je mogoče nadaljevati, po potrebi v nedogled. A veliko hujši razplet dogodkov se je zgodil stoletje kasneje, ko smo dočakali prve prequele. In so zgodbe izgubile še svoj začetek.
Sprejmimo na tej točki očitno: zgodba, torej dobra zgodba, se začne točno tam, kjer postane zanimiva. In zaključi se tam, ko to neha biti. Pa mogoče še lahko razumemo štancanje. Včasih postavimo našega junaka v nov svet, ali pa nov svet v junaka, in iztisnemo še nekaj malega pripovedne arome. (Čeprav to sugerira, da prve zgodbe nismo zares pravočasno zaključili, a več o tem drugič.)
Pravi problem imamo s prequeli. Torej s širitvijo pripovedi v polje najmanj intrigantnih špekulacij. Ko se vprašamo, kako je Darth Vader postal, kar je, smo nad likom iskreno fascinirani; ko skušamo na to lastno vprašanje konkretno odgovoriti, pa se ponesrečeno vtikujemo v najmanj zanimiv aspekt tega lika.
(Težava je, ker vse več sodobne publike potiho pričakuje, da so ustvarjalci prav tako navdušenci kot oni sami. Pričakovanje je nerealno, celo protislovno: saj lahko avtor ustvari kakovostno delo samo s primerne distance.)
Torej: ostanimo na prstih. Če štoriji prestavimo konec, smo najbrž uspeli zafrkniti že v originalu. Če štoriji prestavimo začetek, delamo zmazek. In če zgodbo oropamo začetka in konca, izgubimo zgodbo samo, saj je ta po definiciji omejena.