Obstaja fundamentalna razlika med žanroma (psiholoških) trilerjev in grozljivk, ki jo ob gledanju globoko v črevesju občutimo prav vsi. Gre za produkcijo užitka. Medtem ko nas trilerji čustveno napenjajo, ožemajo kot mokre krpe, vrtljaj za vrtljajem, milimeter za milimetrom, dokler nas ne predrami katarzična eureka, da vse skupaj pa vendarle ni tako neznano, da nekaj podobnega, v precej omiljeni pojavnosti, prestajamo tudi sami ali ljudje, ki jih poznamo ali ljudje, za katere smo slišali ali pa vsaj mora nekaj podobnega trpeti nekdo, za kogar še nismo slišali, ampak majkemi da obstaja; se grozljivke obnašajo povsem nasprotno: Perverzno nas zavijajo v užitek s pomočjo spuščanja ventilov.
Povedo nam: »Tamle lahko poči, ne, tamle, ne, ne, tamle bo pa zares, BUM, ha, ha, počilo je, a ni fino, ko vseeno ni nikomur nič hudega, ha, ha, OK, ne, zdaj pa zares, tamle, BUM, ha, ha, poglej, tisti nepomemben tip je mrtev, ha, ha, in to kako, ha, ha, a ni fino, ker to nisi ti?«
Če triler ugasnemo z občutkom ponižanja pred silami, nad katerimi nimamo nadzora, se od grozljivke v resničnost vrnemo z občutkom moči nad silami, nad katerimi takisto nimamo nadzora. Približno tako kot bo ekstrovert razočaran nad spoznanjem, da je nepomembno bitje, medtem ko bo ista misel introverta skrajno pomirila.
Sem se zgoraj izrazila, da gre za žanra, morda bi bilo bolj prav, če bi govorila o smernicah. V oceanu filmov, igric, knjig, konec koncev tudi glasbenih komadov, fotografij ali arhitekturnih dosežkov, najdemo številne primere, ki simultano izrabljajo tako trilerske kot grozljivkaste vektorje. Še tako čizasta grozljivka občasno vključuje izjemno napet prizor, ki nas navdaja z občutjem nepripadnosti, medtem ko se še tako odlični trilerji znajo skleniti z najbolj prvožogno sprostitvijo napetosti.
Za ustvarjalce je bistveno, da prepoznajo, kaj je modus operandi njihovih umetnin, saj lahko končni izdelek pomembno zaznamuje (ne)komplementarnost, (ne)sinhroniziranost njunih sporočil in najbolj osnovnih gradnikov, motivov, glasbe, barve ipd. Alien (1979) je fundamentalno drugačen film od Predatorja (1987). Kako lahko razliko opišemo na temeljni ravni? Če želite gledalce, igralce, bralce, poslušalce oviti v mučno tesnobo, jih sleči do najbolj ranljive golote, jih ponižati do občutkov otroške skromnosti in strahospoštovanja, jih postaviti pred vprašanje, da niso morda celo sami nosilci nečesa zlega, kar jih je impregniralo v preteklosti? Potem jih postavite na izolirano plovilo v vesoljčevo okolje in naj opazujejo, kako človečnost izgublja iz trenutka v trenutek. Spoznanje o lastni tujosti in nepripadnosti okolici je tako znano kot tudi mučno prav vsem. Če pa (nasprotno) želite gledalcem nuditi užitek neprestanega nihanja med globokimi vdihi napetosti in izdihi pomiritve, potem vesoljca prestavite na Zemljo – nekaj jih bo pobil to je res, a bolj kot smo si s pretečenim časom z njim domači, bolj on izgublja tisto, kar ga dela edinstvenega – vesoljskost.
Novi Krik (2022) ima svoje butaste trenutke, kot jih je imel vsak Krik do sedaj, a kar ga loči od predhodnih štirih inštalacij, je nonšalanca, s katero samega sebe identificira za moderni slasher, in se preprosto odloči v vas zabrisati absolutno vse, razen pregovornega umivalnika. Jasno mu je, da sta dve naravni sopotnici grozljivk seks in humor (oba v esenci prav tako verziji sproščanja napetosti) in odloči se ju izrabiti kot se šika – jebemti, Sadež je že pisal o tem, kako Francozi orgazem imenujejo mala smrt, Naughtius vam pa lahko do pojutrišnjem blebeta o tem, kako humor vključuje umor.
Spolnost uporablja kot vseprisotnost lepih teles in ritmičnega plesa dominantno-podrejenih poz, še bolj pomemben pa je drastični premik k rabi šal. Bolj kot kadar koli prej, sem se ob gledanju petega Krika zavedala, kako resno moram neresno gledati grozljivke. Kako nesmiselno je v grozljivkah iskati smisel. Mu to vselej uspeva? Seveda ne. Je mestoma zoprno prenasičen z nedomiselnimi šalami? Je. Toda nekaj drugega je tudi res: Krik se je odločil biti zabaven film in se za to ne namerava nikomur opravičiti in to je bila v njegovem primeru edina pravilna odločitev. Dajte filmski industriji še nekaj let in luč bo ugledala izkristalizirana inačica novodobne komične grozljivke, nakar bomo lahko spet začeli iskati nekaj novega.