Puščava ni kaos, puščava je lestev!
Dune (1965) je dejansko le Igra prestolov (1996–) v vesolju, zato se isti izreki aplicirajo nanj. »Zima prihaja!,« »Ničesar ne veš, Paul Atreides!,« »Ko igraš igro prestolov, živiš ali umreš!« in še bi lahko naštevali.
Potem je tu očitno križišče z Vojno zvezd (1977–). Orjaška usta Sarlacca so kopija puščavskih črvov, jedijevski triki uklanjanja uma pa le elegantnejša oblika glasu, ki ga izurjeni naštudirajo za uklanjanje šibkih. Nasproti si stojita Imperij in Izbranec, seveda na način, ki ne dopušča dvoma, kdo bo iz neenakega boja izšel kot zmagovalec.
Če tako pomislite, je Dune (2021) le 150-minutni niz klišejev. Morda 300-minutni, če se realizira nadaljevanje. Zgodba, ki se bere kot še en mit o belem odrešeniku tipa Lawrence Arabski (1962), na papirju ne more dvigniti obrvi. Morda je edina omembe vredna razlika napram omenjenima, da je Dune pristen član družine puščavskih filmov. A tudi ta izraz je že dovolj zgovoren, da naplavi očitne značilnosti. Vseobsegajoči saharski pesek. Beduinsko ljudstvo, ki skrito čaka na svoj trenutek. Pasti za neuke predrzneže. Lovci na zaklade. Zaklad.
Dodajmo k temu še ne-filmskost izvirnega materiala. Pustinja Franka Herberta je skoraj avtistično dodelana antropološka, sociološka, politološka in kulturna študija, polna referenc na vsa težja globalna vprašanja, ki smo si jih uspeli zastaviti po drugi svetovni vojni.
Ko enkrat seštejemo vse dejavnike, hitro ugotovimo, da je spraviti Dune v zadovoljivo filmsko izkušnjo – misija nemogoče. In vendar se je zgodilo, da ljudje prihajajo iz kinodvoran prijetno presenečeni. V čem je trik Villeneuvove predelave?
Villeneuve je postal tisti tarantinovski tip režiserja, ki v sebi brez shizofrenije združi navdušenca, predelovalca in izumitelja. Rezultat so predvidljivo nepredvidljivi kadri, ki se z gledalcem hkrati spogledujejo, ga dražijo in presenečajo hkrati. V teh prizorih se zrcali edinstveni čut za detajle, ki predvidi gledalčevo predvidevanje in si ne dopusti, da bi klišeji ostali klišejski. Pristajanje ladje s tujo delegacijo? Nagovor s prestola? Smrtonostni preizkus odraslosti? Težke odločitve za okroglo mizo? Pobeg v puščavski vihar? Odločilni dvoboj z lokalnim veljakom? Nič od naštetega ni novo, in vendar s pravim prijemom deluje sveže, napeto, intrigantno.
Dune tako postane poklon zadnjim 50 letom znanstvene fantastike, vendar na način, ki bolj laska sebi kot svojim predhodnikom. Citiranje, se je treba opomniti, ni le stvar režiserjevega in gledalčevega spomina – je delikaten ples obeh. Ko uspe, si bosta režiser in gledalec zadovoljno pokimala, in z zanimanjem stopila v naslednjo sekvenco.
Seveda je težavnost izvirnega romana pustila posledice. Nenazadnje v odločitvi, da zgodbo nasilno prelomi v dva filma. V najslabših trenutkih je mogoče spregledati destilacijo likov, odtenkov sivine in širino dogajanja. In celo v najboljših je viden trud, da bi podložili vsak dialog s čim več koristnimi informacijami.
A pred nami ni kaosa – pred nami je puščava, in puščava je lestev, po kateri hočemo splezati. Dune je eden tistih poklonov, ki terja poklon.