ŠUMI

Šumi je bila posebna vrsta kafiča. Ko ga je Šumi odprl tik po osamosvojitvi, je bil to šik lokal, ukrojen po vseh jugoslovanskih standardih nobel oštarij. Po tleh ogromne ploščice visokega sijaja, izrezljani, neudobni težki stoli, razporejeni okrog v pod privijačenih izrezljanih, težkih miz, nakracljani lestenci, ogromna televizija pod stropom, dolgi beli prti, pozlačeni svečniki, bakreni pepelniki, čipkaste zavese, elektronski pikado. Vse, kar si je mogoče zamisliti, ko nekdo omeni dekor, ki ga lastnik ne bo vzdrževal. Kar se je tudi zgodilo. Vsakič, ko je vas gostila gledališko predstavo ali regionalni športni turnir, se je v Šumiju peklo kalamare in maščoba se je leta in leta zažirala v ploščice, dokler je končno ni bilo več mogoče odstraniti. Stoli in mize so se obklesali, z lestencev in televizije od dneva ena nihče ni brisal prahu, v prtih in zavesah se je nabralo več pepela kot v pepelnikih, sedem od dvanajstih svečnikov pa je izginilo kdo ve kam. Le še pikado je funkcioniral kot nov. A Šumiju je bilo za vse to malo mar. Brigalo ga je le za obisk. Pomembno je bilo, da se v lokalu zadržujejo ljudje. Tudi če ne plačajo takoj. Na steni je bila ogromna zelena šolska tabla in na njej so bila zapisana imena dolžnikov in ker so se na vasi vsi poznali, imena na tabli niso ostala za dolgo.

V preteklih desetletjih so se v vasi odprli številni lokali. Odprle so se slaščičarne, ki so ponujale kremšnite in ježke, odprle so se kavarne s čajem iz Azije, odprla se je zavidljivo dostojna pivnica s široko ponudbo in vse se je sčasoma klavrno zaprlo. Šumi je preživel vso konkurenco. Kako mu je uspevalo, ni bilo jasno nikomur. Šumi je imel spleteno svojo mrežo dobaviteljev. Nikoli ni zmanjkalo ničesar na skromnem ceniku. Kafe, kafe z mlekom, mrzel kozorog, rdeče vino, belo vino, radenska in gosti sok. »Hočeš kaj drugega, čez cesto je Merkator,« je rekel Šumi, ko so motoristi želeli naročiti mali Union.

Ko je prišel zakon omejevanja kajenja, je Šumi preprosto zaprl vhodna vrata in od takrat naprej se je cela vas uradno zbirala pri Šumiju doma. Pijača se je še naprej nabavljala pri skrivnostnih virih, od takrat dalje na črno. Govorilo se je, da je imel Šumi veze iz vojnih časov, ko so njegovi vzpostavili  šverckomerc, zaradi katerega je vas prebrodila težka leta brez večjega pomanjkanja. Takemu človeku se enostavno ne zameriš, zato se o Šumiju ni govorilo. Poceni pijača, zastonj časopisi, vedno prisotna družba in enkrat na mesec dovolj kalamarov za vse na vasi. Za mladino pikado in nogometna prvenstva po TV-ju, za družine obvezen hiter postanek na piru med dnevnim sprehodom, za starejše špricar za špricarjem za špricarjem, dokler ni bil čas, da odvijugajo proti domu. Nihče ni videl, da bi se dogajalo kar koli narobe. Ko se je morala pred leti zaradi vpeljave davčnih blagajn za vedno zapreti lokalna prodajalna sadja in zelenjave, se to Šumiju ni niti malo poznalo. Ljudje so še vedno prišli na jutranji kafačin, penziči so še prišli reševat križanke in ob polnoči še vedno ni kazalo, da bi koga vleklo domov.

»Za koj kurac bi moral zdaj zbog ovaj karantene zapret kafanu?« Šumiju ni bilo jasno. In vsi so se strinjali z njim.

Se nadaljuje …

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.