… se nadaljuje …
Lepo je biti doma po par mesecih. Čeprav občutek je precej drugačen. Redko se s kom dobim, kar se, imam pa slabo vest. Ali pa ne poslušam. Tako kot zdajle ne. Gledam ga in razmišljam o slinastih projektilih, ki letijo vame, in jih streljam nazaj.
Šnops.
Gledam ga in imam slabo vest, kolega ti je, brat ti je skoraj, ti pa o projektilih, pizdun paranoični. Pa jebi ga. To so naredili iz mene. Sfukali so me. Še enkrat so me zjebali, razumeš? Ne vem, čudno je. Ko sem se izkopal iz svoje luknje asocialnosti, so me zakopali v novo. Prav spomnim se nekega napisa: »Agorafobija – ne ostajajte več zaprti doma.« Si moraš misliti, deset let so me prali, da me zdaj lahko eno leto spet perejo, naj bom pa vseeno le doma.
Šnops.
No, evo me. Doma. Prvi obisk po treh mesecih na domu, drugem domu. Ker drugače sem doma v tujini. Če je to sploh dom. Tam namreč nimam družine. No, izrecno svoje, take, ki bi jo sam naredil. Jebemti, spet imam slabo vest. Nisem odpisal. Nisem poklical. Nisem ji povedal, ker nisem vedel, kako speljati. Če me je pa čakal test. Ah, kurc, bo že.
Šnops.
Upam, da je ne bo kakšen drugi vmes.
Šnops.
Odprem okno. Prezračim. On bo na drugi strani mize. Tako bova na distanci, tole je skoraj 2 metra, se mi zdi. Na sredino pa šnops.
Šnops.
Šnops ima skoraj 70 odstotkov alkohola, to vse fenta, kar je v gobcu problematičnega. Tako, to bova pila. Sicer sva ga pa že stoje. In če že streljava slinave projektile, streljava alkohol, to bo razkužen še zrak, ki ga pihava. Kapljice letajo po sobi, vidiš jih, metke, virusne zametke, vidiš jih, kako kurbe skačejo po stenah, in ugotovim, da tale z mizo kot distančnikom ni bila najboljša ideja. Direkt nasproti sva si. Takle direkt sem še jaz uspešno žogo zabil v gol. Tole ni v redu, tole ni zdravo. Tole ne gre.
Šnops.
Malo mencam, posedem se počez, nato mi je čudno, ker gledam steno in imam spet slabo vest. Pol leta ga že skoraj nisem videl, moram ga gledati v oči. Pa saj si ga tudi želim. Človeka sem pogrešal, zato se obrnem nazaj. S takimi izjavami se počutim že skoraj malo pedra.
Šnops.
Se sprostim in govorim. Poslušam. Kul, top. Tip fuka, svaka čast, jaz bi tudi, tip ima čisto novo romanco. Res luštno punco. Joj, kako kul. Vesel sem zanj. Jaz pa kaj. Jaz pa nimam nič. In imam slabo vest, ker so doma živčni, kaj bo z mano. Pa kaj bo z našim priimkom. Pa jaz tudi ne bi bil rad zadnji člen v vsej zgodovini tele gozdnosadežne rodbinske verige. Na, kak luzer sem pa to spet. Saj ne moreš verjeti. Zjutraj sem si še pa na špegu pisal: »Imej se rad.« Nimam se rad. Zakaj bi se pa naj imel rad. Itak sem pa sam.
Šnops.
Nisi sam. Nisi. Poslušaj kolega. In res zgodba je res simpatična, ej, režim se. Iskreno. Že nekaj časa se nisem tako. Nisem čisto vsega spremljal, ker sem vmes razmišljal o naraščaju. Slabo vest imam, ker ga nisem poslušal. Pa res je vesel, da čvekava, res mora nekomu povedati, vidim, da mora, ker govori z zanosom. Z zanosom. Ej, še smo. Nisem še izgubil vseh prijateljev.
Šnops.
»Stari, ful mi je fajn, da si pršu, res se je fajn mal nasmejat pa vesel sem, da se ti je tak lepo spelal. Ti si pravi kovid čudež.« Na, asociacija je šla na filme tipa Miracle on 34th Street. Mah, ni mi ratala. Pa še zafustriran sem zvenel.
Šnops.
»Dej, zvij mi en čik.«
»A kr js teb? Ka pa slina?«
»Itak sva že tri ure noter, je, kar je.«
Odprla sva še pivo, vstal sem in ga nesel do njegovega konca mize.
»Na, roke si pa vseeno razkuži – lej, za vsak slučaj – še enkrat. Nikol ne veš.«