Leto 2011. Filofaks, leglo anarhističnih teroristov.
…
Deset let pozneje. Francetu na čast.
…
MAGISTRALE
Nekoč vpili smo naj parlament
gori, razpade, joče in preda se;
politiki pač gledajo le nase,
za ekonomske krize so talent,
za ljudstvo le faliran dirigent,
ko opazujejo nas dol s terase,
– nabirajo denar za stare čase –
preslišan pa ostaja transparent.
Tedaj pa, ko razpadel in zgorel je,
to isto ljudstvo, ki že dolgo gnije,
je še povleklo z vetrom kot vejevje
v slogu dekadent-buržoazije:
zajoče sámo Njemu (ki vesel je),
preda se in v svojo klop se skrije.
I
Nekoč vpili smo naj parlament
usodo ljudstva vzame v svoje roke,
ga vodi, šola, hrani kot otroke,
nastopa mu kot novi Transcendent.
Postane naj uspehov producent
in če plačujemo dolg na obroke
danes; na trgu delamo preskoke
prekó držav, ko pravi je moment
za to. Še vedno čakajoči smo
teh dni, vsi siti gledali grimase
prastarih: – družben vrh, moralno dno –
Prihodnost si vzeli bomo zase!;
politik sleherni pa naj si skoplje grob,
gori, razpade, joče in preda se.
II
Gori, razpade, joče in preda se
naj tisti, ki pritiska na zavore
le ker koristi mu in ker to zmore,
da vsa država tone (njemu rase).
Nikoli zanj ne zmanjka krožne trase,
saj slabših je od njega celo morje;
tako dobi vsaj toliko podpore,
da bo še en mandat ostal okrasje.
Še en mandat bo polnil časopise,
podjetja svoja tlačil v oglase,
prilagal zraven bo še svoje frise,
ideje, cilje, stranko – pa naj zna se:
Kdo je nad vsemi (bog) – tako vsaj zdi se –
politiki pač gledajo le nase.
III
Politiki pač gledajo le nase.
En drugemu resnično je kot brat:
Ljubezen, spoštovanje in markiran vrat
v opomin, da bo zaklan kot prase.
denar odteka iz državne kase
k ljudem, ki nimajo zaprtih vrat;
a vselej enkrat se zgodi šah-mat
– čeprav bankrot državam kar poda se –
in znajdemo takrat se VSI v pasti!
Najbolj pa kažejo temperament
ljudje, ki nimajo več nič ukrasti;
in krivca iščejo: »Kdo je ta šment?,«
saj bolj kot da bili bi na oblasti,
za ekonomske krize so talent.
IV
Za ekonomske krize so talent,
a mi vseeno vsako četrtletje
– tako kot so učili nas očetje –
glasujemo: kdo od vseh je ment-
alno kar najbolj prizadet. Vsak rezident
republike z volitvami preklet je;
če drl se ne bo, pa čul bo dretje:
»Zakaj je volil tak establišment?!«
Izvoljeni medtem pa že svoj plan
razgrnejo prek mize – incident
gor-dol za krinko – drugače pa krast,
se delat nemočne, govorit: »Aj kent!« …
in dalje … sami sebi bodo kralji, a
za ljudstvo le faliran dirigent.