Leto 2011. Filofaks, leglo anarhističnih teroristov.
…
Enajst let pozneje, nekaj osveženih fraz za modernizacijo. Francetu na čast.
…
… se nadaljuje …
V
Za ljudstvo le faliran dirigent
je tisti, ki ne upa si na plano,
ki osovražen je, ker si je rano
začel nabirat kapital; disident
komunizma; korupcijski agent,
ki dnevna kraja mu pomeni hrano,
ki srečen državljan mu steklo rano
zadaja; – žal, sistemski fundament.
Do zob oborožen je polk tatov,
ki brani skupščino in ne vda se.
… Ljudje pa pravijo, da čas je nov,
pripravljen nam; na koncu pa se
vklenjen vsak pred njimi znajde gol,
ko opazujejo nas dol s terase.
VI
Ko opazujejo nas dol s terase,
si mislijo: »Kot pravo je mravljišče –
ljudstvo: sanja v zrak, navzgor pot išče,
– zavekomaj zaman – nič ni treba bat se,
poslušno dan za dnem vrši ukaze.
Posameznik je le brezglavo pišče:
rediš jih, po potrebi zakričiš, če
slučajno vznemirjene so mase,
drugače pa na vsake toliko kaj daj,
da ne izpade, kot da brigaš se le zase;
kar brez skrbi, se vrne vse nazaj,
ljudje naložba so, ki ne (s)pozna se:
vzeli bomo jim vse, kar naj
nabirajo denar za stare čase!«
VII
Nabirajo denar za stare čase
ostalim pravijo, da gnarja ni,
inflacija ga je vzela, vsi
si trgamo od ust in s tem ne da se
spopasti. Zakon trga terja zase
nesrečne žrtve. Ja, zares se zdi,
da oni lažje spijo – iluzij
nikar ne ponotranjimo, saj klase
v družbi niso oni kar rodili!
Razredi so produkt in ne patent
potenja v težkih pogojih. »Mili
Bože!« Razumimo že testament:
Edinstvenost, glej, pač, v ospredje sili,
preslišan pa ostaja transparent.
VIII
Preslišan pa ostaja transparent,
ki pravi, da blaginja vsem pripada,
da množica ljudi ni kanonada
za prosti trg, ki sleherni moment
vnovči za prečudovit advent
za sebe, obenem pa naj plejada
sodržavljanov izobilja strada.
Uganko reši: Kdo je disident?
Mar je to od vseh ljudi prav tisti,
ki lošči gospodarju lepe čevlje?
Morda pa vendar on, ki do obisti
Privatizira skupni trud? Živel je,
živi, živel bo in ne bomo isti –
tedaj pá, ko razpadel in zgorel je.
IX
Tedaj pa, ko razpadel in zgorel je
sistem gospode in zasužnjenih,
ko smo stopili k enakopravnosti,
uspešno smo načeli mrtvo plevje,
zaupanje sosedom zbilo gnev je,
in vse, kar še do danes nas pesti,
mogoče je premagati, vsaj zdi
tako se – sonce ‘gnalo bo deževje.
Vseeno ne slepimo se, da večno
lahko svetloba nad človeštvom sije,
da večno bo življenje za vse všečno;
Preži nad nami groza barabije:
začara z apatijo v nesrečno
to isto ljudstvo, ki že dolgo gnije.