SONETNI VENEC ANARHISTOM. II

Leto 2011. Filofaks, leglo anarhističnih teroristov.

Enajst let pozneje, nekaj osveženih fraz za modernizacijo. Francetu na čast.

se nadaljuje

V

Za ljudstvo le faliran dirigent

je tisti, ki ne upa si na plano,

ki osovražen je, ker si je rano

začel nabirat kapital; disident

 

komunizma; korupcijski agent,

ki dnevna kraja mu pomeni hrano,

ki srečen državljan mu steklo rano

zadaja; – žal, sistemski fundament.

 

Do zob oborožen je polk tatov,

ki brani skupščino in ne vda se.

… Ljudje pa pravijo, da čas je nov,

 

pripravljen nam; na koncu pa se

vklenjen vsak pred njimi znajde gol,

ko opazujejo nas dol s terase.

VI

Ko opazujejo nas dol s terase,

si mislijo: »Kot pravo je mravljišče –

ljudstvo: sanja v zrak, navzgor pot išče,

– zavekomaj zaman – nič ni treba bat se,

 

poslušno dan za dnem vrši ukaze.

Posameznik je le brezglavo pišče:

rediš jih, po potrebi zakričiš, če

slučajno vznemirjene so mase,

 

drugače pa na vsake toliko kaj daj,

da ne izpade, kot da brigaš se le zase;

kar brez skrbi, se vrne vse nazaj,

 

ljudje naložba so, ki ne (s)pozna se:

vzeli bomo jim vse, kar naj

nabirajo denar za stare čase!«

 

VII

Nabirajo denar za stare čase

ostalim pravijo, da gnarja ni,

inflacija ga je vzela, vsi

si trgamo od ust in s tem ne da se

 

spopasti. Zakon trga terja zase

nesrečne žrtve. Ja, zares se zdi,

da oni lažje spijo – iluzij

nikar ne ponotranjimo, saj klase

 

v družbi niso oni kar rodili!

Razredi so produkt in ne patent

potenja v težkih pogojih. »Mili

 

Bože!« Razumimo že testament:

Edinstvenost, glej, pač, v ospredje sili,

preslišan pa ostaja transparent.

 

VIII

Preslišan pa ostaja transparent,

ki pravi, da blaginja vsem pripada,

da množica ljudi ni kanonada

za prosti trg, ki sleherni moment

 

vnovči za prečudovit advent

za sebe, obenem pa naj plejada

sodržavljanov izobilja strada.

Uganko reši: Kdo je disident?

 

Mar je to od vseh ljudi prav tisti,

ki lošči gospodarju lepe čevlje?

Morda pa vendar on, ki do obisti

 

Privatizira skupni trud? Živel je,

živi, živel bo in ne bomo isti –

tedaj pá, ko razpadel in zgorel je.

 

IX

Tedaj pa, ko razpadel in zgorel je

sistem gospode in zasužnjenih,

ko smo stopili k enakopravnosti,

uspešno smo načeli mrtvo plevje,

 

zaupanje sosedom zbilo gnev je,

in vse, kar še do danes nas pesti,

mogoče je premagati, vsaj zdi

tako se – sonce ‘gnalo bo deževje.

 

Vseeno ne slepimo se, da večno

lahko svetloba nad človeštvom sije,

da večno bo življenje za vse všečno;

 

Preži nad nami groza barabije:

začara z apatijo v nesrečno

to isto ljudstvo, ki že dolgo gnije.

 

Se nadaljuje …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.