Leto 2011. Filofaks, leglo anarhističnih teroristov.
…
Trinajst let pozneje pa nič kaj prav bolje. Še vedno Francetu na čast.
…
… se nadaljuje …
X
To isto ljudstvo, ki že dolgo gnije,
za maminim se krilom kar dalj skriva,
naprej vztrajno krivde se umiva –
vsi so praktikanti mimikrije –
se brani pred očitanjem morije,
užaljeno k pokori te poziva
in če nikakršnega ni vpliva,
burleskno s šmarnico se ga zapije.
Priznajmo si, nikoli ni bilo
lahko živeti z njim, ko pa mu gnev je
naravni stil življenja. Tako
se prebivalstvo ziba kakor drevje:
Ko kdo popihal mizo je s pestjo,
je še povleklo z vetrom kot vejevje.
XI
Je še povleklo z vetrom kot vejevje,
priznalo, da vsakršno prepreko
rešuje le brezglavo, vsepovpreko,
naj le kdo vodi ljudstvo in ladjevje.
Slovenec namreč vedno le sedel je
na vrhu hriba, lôkal svoje mleko,
trpinčil ženo, a igral pokveko:
»Varuj mi, Bog moj, trto in gričevje!«
Se sveti Marko je usmilil spaka:
»Poglej ga, reveža, saj še umije
se tu in tam le, če že iz oblaka
kristalna čudežnica se izlije.«
Poglejte danes istega bedaka
v slogu dekadent-buržoazije.
XII
V slogu dekadent-buržoazije
ukloni se Slovenec višji sili.
Včasih komunizmu, drugič mili
božanski volji, pa nareku Marije
svetnice; pendreku zle policije,
zakonom liberalnim ali čili,
jekleni kletvi, če le motovili
njen kralj, obenem pa na mah razbije
vse, kar je bilo do zdaj zgrajeno.
Ga ni naróda, ki bi tako gnevje
po grudi trosil, tjavendan in z eno
le mislijo: Uničiti plevevje.
Ne čuti, to delo je za ženo,
zajoče sámo Njemu, ki vesel je.
XIII
Zajoče sámo Njemu, ki vesel je.
slovenstvo v obče, saj sicer solzé
naspužvajo mu lice. Da ne sme
ničesar drugega, kot fensi čevlje
polirati, mu jasno jih napel je
krvnik nad njim. Pustil ga brez besed,
pustil brez radosti – Zakaj? Kdo ve? –
a kar je videl, to potem posnel je.
Ko bil bi narod naš na dnu verige,
očitkov prost bi zrl dol s kočije
Boga; a kaj ko snuje dalj intrige,
povzpetniško si polni baterije –
dok’ vlada sam, nato (apostol Knjige)
preda se in v svojo klop se skrije.
XIV
Preda in v svojo klop se skrije,
pusti za sabo živo pogorišče,
pretvarja se: »Jaz? Jaz sem vendar nišče!
Skovali sami te so polomije!«
Preteklost zlato čislamo, ki ni je.
Dežela ta – navadno biciklišče,
zatiran človek dlje šibkejše išče,
za kralja vino, žrtvam pa pomije.
Le vkup, le vkup, le vkup, uboga gmajna!,
a le, če pravi te krasi pigment;
sprememba prava ni, če ni vztrajna;
in kdo bo njen junak? Kdo stavi cent?
Kdo rešil bo deželo Javnatajna?
Nekoč vpili smo, naj parlament.