URAVNOTEŽENE JAVNE FINANCE

Kolikokrat se vam zgodi, da se pogovarjate s sodržavljanom in slišite: »Mene davki ne motijo. Me pa moti, kako jih država zapravlja!« Običajno vam to povedo, kot da so po letih in letih iskanja nultega pacienta prav oni prav zdaj odkrili toplo vodo. Saj ne, da je »zapravljanje davkov« edina naloga, ki jo »država« ima. Kateri koli problem srečate, kateri pika koli pika, je na tak ali drugačen način povezan z neracionalnim trošenjem davkov s strani vodstva države. Bodisi pomanjkanje vode za gašenje požarov bodisi samomori otrok, ki jim okolica govori, da so čudni, ker so jim všeč napačni spoli. Zatorej, ako imate en sam samcat problem, je logično, da vas moti, kako država porablja davke. Vse nas moti. Še enkrat, to je logično.

Kar ni logično, je večkrat predlagana rešitev, na kognitivnem nivoju prve zgoraj: »Država mora manj zapravljati! Upravo moramo stroškovno optimizirati! Javne finance morajo biti uravnotežene!« Ne le, da to ne funkcionira v teoriji: Osnovni problemi se namreč ne pojavijo zaradi »zapravljanja davkov,« pojavijo se neodvisno od nas; ideja ne funkcionira niti v praksi. Poigrajmo se z enim primerčkom, prosto po Adornu, morda se nam pa uspe še malo nasmejati na poti:

Vzemimo najprej en strošek javnega sektorja. Recimo skretpapir. Recimo v gimnazijah. Ne glede na to, da mladina ne hodi v šolo na stranišče, mislim, da se vsi strinjamo, da govorimo o strošku, brez katerega enostavno ne gre.

Gimnazija Logatec, ki jo vodi ravnateljica Mariča, potrebuje redno oskrbo s skretpapirjem. Tristo riti na generacijo, štiri generacije. Dve kontrolni nalogi na razred na teden, jebemtiš, nekoga bo slej ko prej stisnil srat. Magari profesorico, ko bo brala odgovore.

Ravnateljica Mariča gre na trg in išče tovarno skretpapirja in najde firmo Papirskret d.o.o. in se dogovori z direktorico Klementino za redno dobavo deset tisočih komadov 12-packov skretpapirja na šolsko leto. Zdaj jih porabijo v povprečju devet tisoč, ampak nikoli ne veš; če bo pa ostalo kaj viška ali pa če bo spet lockdown, bo pa šola preprosto donirala ZPMS pa ne bo nihče jezen. Mariča in Klementina podpišeta pogodbo in riti so obrisane.

Zdaj na oder stopi naš glavni igralec. Dajmo mu ime Naughtius.

Naughtius ni neoporečno bitje, zato bolje, da se nihče ne najde v njegovi vlogi v zgodbi na podlagi imena. Uredništvo Jezdecev vsebine ne potrebuje novih vabil na sodišče.

Naughtius bi rad bil neodvisen od svojih staršev, rad bi bil spoštovan član družbe, zato bi rad malo zaslužil in dal okolici vedeti, da je samostojen, ambiciozen mladi možakar.

Naughtius najprej stopi do ravnateljice Mariče in ji ponudi: »Mariča, poslušajte, časi so težki, pravijo iz države, da morate zmanjšati stroške v javni upravi. ‘Lejte, kaj ponujam. Ista količina skretpapirja, samo 5 procentov manjša cena.« Mariči sicer ni jasno, kje bo Naughtius nabavil cenejši skretpapir, če je pa Papirskret d.o.o. najcenejši ponudnik na trgu, ampak država res pravi, da je treba zmanjšati stroške in če ji Naughtius zagotavlja, da lahko sklati par sto evrov, morda jurja, kaj pa ona ve, saj ni računovodkinja šole, je to odlična priložnost za par kreditnih točk, ko se bo naslednjič prijavila za nov mandat ravnateljice. Zakaj pa ne. In tako Mariča in Naughtius podpišeta pogodbo.

Naughtius gre nato do direktorice Klementine z novo ponudbo: »Klementina, poslušajte, časi so težki, na trgu je vse težje preživeti in dolgoročne zaveze ponujajo dobro rešitev za nesigurnost poslovanja in reden dotok prihodkov. ‘Lejte, kaj ponujam. Namesto da prodate deset tisoč komadov skretpapirja Maričini gimnaziji pa deset tisoč še kje drugje pa deset tisoč še kje drugje, jih jaz odkupim petsto tisoč. Vi imate dovolj denarja čez celo leto, vse kar potrebujem v zameno, je popust na redno ceno, recimo, 10 procentov.« Klementina ne potrebuje razmišljati dvakrat. Zaposlila bo še par ljudi, kupila bo več materiala, naštancala bo še par tisoč rol ekstra in denarja bo dovolj za vse, da ji ne bo treba razmišljati, ali bo shajala iz meseca v mesec. Zakaj pa ne. In tako Klementina in Naughtius podpišeta pogodbo.

Vse kar mora Naughtius narediti v tem trenutku, je stopiti do preostalih 49 gimnazij v državi in ponuditi isti 5-odstotni popust, kot ga je Mariči. In razlika med popusti bo njegova. Ena rol’ca mogoče košta 20 centov in 5 odstotkov, kolikor znaša njegova marža, je mogoče res samo en cent. Ampak petsto tisoč komadov po 12 rol je pa že šestdeset tisoč evrov.

In ni se mu treba niti premakniti. Celotna veriga, ki povezuje povpraševanje in ponudbo, je že vzpostavljena. On samo podpisuje pogodbe.

Ustavimo se na tej točki in se vprašajmo, kje so se znašli naši junaki.

Mariča je cenjena ravnateljica. Otrokom ponuja tako visok nivo srednješolske izobrazbe kot zagotovilo, da se lahko očedijo na stranišču. Slednje šolo stane celo manj kot jo je pred njenim prihodom.

Klementina je cenjena direktorica. Zaposluje več delavcev kot njeni predhodniki, poleg tega pa zagotavlja, da posla ne bo zmanjkalo, saj je naročil več kot kadar koli prej.

Naughtius je bogat. Ne ukvarja se namreč le s skretpapirjem.

Vse, čisto vse, ostaja isto, celo ceneje je za vse vpletene, plus še en človek dobro živi od celotne sheme.

Kje je keč?

Poleg tega, da en človek uživa na Karibih, ker si ga je zdrkal na petdeset pogodb (kar mora iti na organ vsakemu zdravemu bralcu), obstajata dve zanki.

Tovrstno igro cenejšega ponudnika se želi iti tudi naš prijatelj Boris. Boris verjame v boljši svet. Želi ga izboljšati. Pozna način, kako pridelati organski skretpapir, čigar produkcija pusti manjši ogljični odtis, se hitreje razgradi, je cenejši za pridelavo, riti pa so po brisanju še bolj čiste.

Boris stopi do Mariče in ji ponudi posel, identičen Naughtiusovemu, le cenejši. Boris prav tako stopi do Klementine in ji ponudi posel, identičen Naughtiusovemu, le svoj bonus je pripravljen zmanjšati, njenemu podjetju pa s tem zagotoviti višje prihodke. Boris namreč resnično verjame v lepši jutri in njegov produkt je resnično korak v pravo smer.

Česar Boris ne razume, je, da Naughtius nikoli ne bi stopil na trg, če ne bi vedel, da ga z njega ne more nihče zriniti. Mariči država, ki je sprejela zakon o obveznosti sprejema najcenejših naročil stroškov, sicer narekuje, da sprejme Borisovo ponudbo; a Mariča, ki pregleduje šolska naročila, Borisovo ponudbo omeni Naughtiusu, ta pa nato niža svojo ceno vse dokler Boris ne odstopi od posla. Boris namreč ne razume, da Mariča in Naughtius redno hodita skupaj na kosilo. Boris prav tako ne more biti uspešen pri sklepanju poslov s Klementino. Manj šol kot se odloči za njegovo ponudbo, manj mikaven bo za Papirskret d.o.o. in če se slučajno zgodi, da Boris začne na trgu konkurirati Klementini, ta enostavno angažira Naughtiusa in vse vpletene Mariče, da ustvarijo najbolj nemogoče pogoje za delo s tem, da zavračajo njegove ponudbe. Ah, ja, pozabili smo omeniti, da Klementina prav tako redno hodi na kosilo z Naughtiusom in Maričo. Boris je lahko ponudnik še tako dobrega skretpapirja, z vzpostavljeno mrežo se ne more kosati.

Pa bo še vedno kak Pečečnik ali Boscarol ali insert random AmChan guest porekel: »Pa koj kurac je tvoj problem? Monopol gore, monopol dole, ugotovili smo že, da je nov model cenejši za vse vpletene in več ljudi ima službe in država ima manj stroška s skretpapirjem in otroci imajo obrisane riti in podjetnost cveti and whatnot

Okej, drugi keč. Vse vendarle ni isto. Denarja v družbi ni kar enostavno več. Ex nihilo. Vsak sistem je v ravnovesju. Če želite, da ima nekdo več denarja, ga mora imeti nekdo drug manj. Ne gre drugače.

Če ima Naughtius več denarja, kdo ga ima manj? Kje se skriva luknja, ki jo je ustvaril Naughtiusov dobiček, da je ne vidimo na prvi pogled?

V popustih se skriva. Popust ni samo kozmetični popravek popustljivega trgovca. Popust je žrtvovanje. Včasih kakovosti proizvoda, včasih možnosti izplačila dobička delničarjev. Največkrat višine plač delavcev. Popust pomeni, da isti izdelek prinese manjši prihodek in če hoče kapitalist ustvariti isti dobiček, mora – ironično – zmanjšati strošek. In ker je zaposlenih vselej več kot je Naughtiusov ali Klementin ali Marič, je ta učinek manj opazen. Pet evrov manjše plače tu, pet evrov dražje dobrine tam, pet neplačanih minut daljši delavnik tu, pet neplačanih minut preživetih skupaj z otroki manj tam. Več bolezni zaradi fizičnih ali psihičnih naporov. Več dolgotrajne utrujenosti. Manj časa za sprotno izobraževanje in posledično konkurenčnost na globalnem trgu. Manj zaupanja v družbeno-politično-ekonomski sistem. Več resentimenta. Manj pobranih davkov od plač, večji stroški zdravstvenega varstva. Malo tu, malo tam. Nihče ne bo niti opazil.

In še enkrat ironično: manjše plače v gospodarstvu, bolj očitno realno višje plače v javnem in posledično več zahtev po zmanjšanju stroškov v dekadentni, bogati, neučinkoviti, zapravljivi javni upravi. Zato že celo življenje poslušamo, da je treba zmanjšati stroške v javnem sektorju. In že celo življenje režemo in še naprej si govorimo, da je treba rezati še več in še naprej se vsi strinjamo, da je treba rezati pa ne vemo več, kje bi rezali pa ko zrežemo še malo, ugotovimo, da moramo še rezati.

Ko začnemo rezati stroške javnega sektorja, najebe delavec. Tisti delavec, ki se bo vedno strinjal s sprejetjem zakona, ki narekuje, da je treba zmanjšati stroške javne uprave.

Za konec pa vprašanje za milijon evrov:

Kdo je napisal zakon?

Preprosto, Naughtius ga je, seveda.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.