Ponedeljek. Ura je 7:38. Sedim na vlaku Slovenskih železnic št. 314 za Beljak, ki bi moral odpeljati pred 12 minutami, a iz nepojasnjenih razlogov še vedno stoji na ljubljanski postaji. Nihče od sopotnikov ne ve, zakaj. Vsak, ki se je že kdaj z vlakom odpravil na dopust na drugi konec Evrope, ve, kako pomembna je sleherna minuta, saj prestopi običajno ne dovoljujejo niti cigaretne pavze, marveč ravno dovolj, da se prepričamo, na kateri peron moramo odslalomirati, da tam stoji pravi vlak in da pomotoma ne zaidemo na prvorazredni vagon.
V Sloveniji radi gojimo miselnost, da je avto manifestacija odrasle dobe. Konec koncev ga pred polnoletnostjo ne smemo voziti. Vlaki so rezervirani za penzioniste, ki imajo dovolj časa; dijake, ki jim zamude pridejo prav kot izgovor za špricanje pouka; žene, katerih soprogi potrebujejo avto bolj kot one tisti dan in hipije, ki želijo, da se vsi okrog njih počutijo slabo, ker nafta onesnažuje okolje, stari. V resnici se to mnenje zadnja leta vztrajno spreminja. Spreminja se zato, ker stanje na slovenskih cestah in še posebej avtocestah omejuje prav tisto, kar naj bi avto predstavljal: Svobodo. Baš svobodno se počuti vsak od nas, ki v nedeljo zvečer, ponedeljek zjutraj, kadar koli med sedmo in deveto dopoldne ali tretjo in peto popoldne med tednom, v petek zvečer, v soboto zjutraj ali nedeljo zvečer, zapelje na Primorko, Gorenjko, Štajerko ali Dolenjko.
V vseh pogledih ponuja železniški potniški promet popolno alternativo čakanju v neskončnih kolonah, ki jih še noben Minister za promet ni znal pojasniti. Nekateri se tako na dopust raje odpravimo z vlakom, da si prihranimo stres, ki spremlja vožnjo v vse bolj neznosnih razmerah.
Mimogrede, te se ne bodo izboljšale. Pika. Vlaganje v zgolj cestno infrastrukturo je spirala v pekel. V tem trenutku se zdi, da vsi rinemo na ceste samo zato, da vidimo, kdo bo zdržal dlje, saj se zavedamo, da si bodo ceste opomogle šele takrat, ko bo z njih odpadlo dovolj voznikov. Kar je hkrati mikroalegorija trenutnih socio-ekonomskih razmerij nasploh. Naše ceste so bile grajene za drugi čas. Ko je bilo v državi 300.000 manj ljudi in štirikrat manj avtomobilov kot danes. Ko so ti avtomobili tehtali dvakrat manj in zasedali precej manj prostora. Ko Luka Koper ni potrebovala drugega tira in je sprejela precej manj kamionov na dan. Ko so bile tovarne v vsakem večjem kraju in se prebivalci niso množično vozili v prestolnico na delo. Ko je bilo manj turistov. Ko je bilo manj gastarbajterjev. Vsi ukrepi, ki jih danes sprejemamo, da bo DARS lažje dihal, so le izolirni trak na puščajoči cevi. Samo ena rešitev obstaja za naše ceste: Izboljšati moramo naše železnice.
Da se izognemo temu đumbusu na cestah, se torej nekateri raje odpravimo na dopust z vlakom. Zato je toliko bolj frustrirajoče izvedeti, da je št. 314 Slovenskih železnic speljal s postaje 12 minut prepozno zato, ker se trenutno opravljajo dela na dolenjskem kraku, zaradi česar SŽ potnikom nudi nadomestno vožnjo z avtobusom. V ponedeljek ob 7:38 to pomeni, da se ta avtobus premika v center Ljubljane s hitrostjo spremljajoče jutranje megle. Tako je. Naš vlak je še pred začetkom vožnje nabral 12 minut zamude … zaradi razmer na cestah.
6 ljudi se je tako znašlo v Beljaku dvajset čez deveto. 4 minute po tem, ko je speljal EC 114 Österreichische Bundesbahnen, na katerega bi morali presedlati, proti Münchnu. Ko se vam pripeti kaj takega, brez panike, gre za normalen pojav. Odidite proti informacijam in pojasnite, kaj se je zgodilo. ÖBB vam bo v roke potisnil nov vozni red in potrdilo, da se lahko s svojo prvotno karto vkrcate na drugi cug. Iz Beljaka bom tako odrinil ob enajstih, namesto ob devetih, iz Münchna ob štirih, namesto ob pol dveh, prestopil bom v Düsseldorfu in ne v Duisburgu, naredil pa bom še nenačrtovan ovinek skozi Groningen in na končno postajo v Leeuwardnu prispel naslednji dan ob 6:40, namesto nekaj minut pred polnočjo, kot sem sprva načrtoval. To je imel v mislih Einstein, ko je rekel, da je čas relativen: 12 minut kasneje v Ljubljani pomeni 7 ur kasneje v Leeuwardnu.
A če ste mislili, da bo na poti proti Nizozemski le v Beljaku treba na informacijski šalter, se najverjetneje še niste vozili z vlaki Deutsche Bahn. Od mojega zadnjega dopusta se ni dosti spremenilo. Ena najuspešnejših propagandnih kampanj prejšnjega stoletja je mit o nemški učinkovitosti (ki so ga, kakopak, fabricirali v NSDAP). Državi, ki se od samih začetkov zanaša na poceni migrantsko delovno silo za opravljene osnovne storitve, takega mita ni težko vzdrževati. Nemci so napak v lastnem sistemu vajeni in jih sprejemajo kot njegov sestavni del. Analizirajo jih in sčasoma odpravijo. Ko mi pridemo v Nemčijo, razumemo napake v njihovem sistemu kot procesno anomalijo. Kot nekaj zunanjega. Kot nenemški element v nemškem okolju. Mi (in kakopak postNSDAP-jevci v Nemčiji) ne bomo rekli, da njihovi sistemi škripajo zato, ker noben sistem ni popoln in je življenje učni postopek, temveč zato, ker zdaj tam živi že toliko Balkancev, da nič čudnega, da vse škripa.
Vas zanima, koliko škripa? 3 ure in 20 minut zamude. Toliko škripa. Po brezhibni vožnji od Beljaka do Münchna, je naš naslednji vlak proti Düsseldorfu brez pardona večkrat docela obmiroval. Pred Ingolstadtom, za Ingolstadtom, malo po Frankfurtu, pred Bad Camburgom, pred Brechnom, pred Limburgom. 10 minut na 10 minut na 10 minut stanja na mestu. Z ICE 620 BTW. Vlakom, ki potegne čez 300 kilometrov na uro, ko razmere to dopuščajo. Vlak je imel načrtovano pot do Dortmunda pa so zamude terjale, da bo zaključil pot v Kölnu, ker je pač pozna ura. Köln si je v Nemčiji prislužil en tak luštkan stereotip, da tam pravzaprav sploh ne živijo Nemci, ker so čisto preblizu meje s Francijo, s katero so si mesto tekom zgodovine večkrat izmenjali. Francozom pa, bohvari, ne bomo rekli, naj delajo 5 minut dlje od predvidenega delovnika. Bodo šli na ulice z baklami.
To je pomenilo, da sem se malo pred polnočjo v Kölnu vkrcal na novi vlak za Düsseldorf in se na tamkajšnji postaji naslikal v kolono pred informacijami. Skupaj s 70 drugimi posamezniki, ki so se znašli v isti zagati kot jaz. Tudi ko se vam pripeti kaj takega, brez panike, gre za normalen pojav. Tako zelo normalen, da je DB zgradila hotel kar na düsseldorfški železniški postaji. Niti na ulico vam ni treba. Dobite prijetno sobo s privat kopalnico in LCD-jem nad posteljo pa še izberete si lahko, s katerim vlakom želite nadaljevati pot naslednji dan, da se lahko v miru naspite. Zajtrk je vključen v vašo kompenzacijo. Pristna Deutsche Bahn izkušnja.
Izbral sem si vlak RE 19 ob 8:26 in to je bila, z veseljem sporočam, zadnja napaka na moji poti proti severu. Preden prestopi mejo se Düsseldorf Express namreč za minuto ustavi v kraju Wesel, kjer potniki za Arnhem (NL) zamenjajo vlak, medtem ko večina nadaljuje v Bocholt (D). Ne vedno. Tudi ne napovedano. Ampak samo tako, včasih. Slučajno tudi zdaj. Zakaj? Brez heca, ker je tisti torek imela šola v Bocholtu dan v naravi in je potrebovala nekaj vagonov ekstra. In ker je moj vlak v Düsseldorf prispel na napačen peron (imejte te napačne perone v mislih, k njim se še vrnemo) in je moralo vsaj sto ljudi prepešačiti pol postaje v zadnjem trenutku, smo odrinili z zamikom in jasno … zamudili vlak v Weslu. Naj se popravim, to je pristna Deutsche Bahn izkušnja.
Vlak za Arnhem vozi vsako uro. Med nastavljanjem soncu sem odprl knjigo in opazoval natrpane vagone otrok, ki so vozili iz Bocholta v nasprotno smer. Razmišljal sem o tem, da bi lahko informacije na železniških postajah delile kupone in ko jih nabereš 10, dobiš zastonj pico. Zbral bi 3 v enem dnevu, saj bom očitno moral na infotočko še v Arnhemu. Vendar pa je na drugi strani meje režim zasukan na glavo. Informacijskih pultov v glavnem ni, ker Nederlandse Spoorwegen svoje potnike obravnava kot uporabnike, ne kot porabnike. Za NS potnik ni škodljivi zajedalec, ki kvari javno infrastrukturo samo zato, ker si ne želi nabaviti avta in ga je treba zaradi tega omejiti s točno določeno uro, s točno določeno številko vlaka in s točno določenim vagonom. Za NS je potnik svobodno bitje, ki nima dovolj časa v dnevu, da bi zajebaval železničarje s postopanjem in willy-nilly vožnjami, temveč z jasno določenim ciljem in željo, da pride tja brez morebitnega kompliciranja. Nabavljena karta vam velja cel dan. In če se vozite v pravo smer, ne glede na to, kje ste stopili na vlak, je to za njih dovolj, da vam prikimajo in vas pustijo pri miru. Nobenega trganja, žigosanja ali luknjanja kart. Zakaj? Vi nameravate v Leeuwarden. Vi imate karto za Leeuwarden. Stvar je jasna. Če morate opraviti medtem več prestopov, tudi prav, karta velja do cilja.
Pa tak sistem deluje? Številke govorijo zase. Precej več ljudi se vozi z vlaki kot v Nemčiji ali Sloveniji. Sprevodniki so nasmejani. Potniki so dobre volje. Postaje so arhitekturni dosežki. Vtisi so neprimerljivi. Kaj vse lahko dosežeš, če te ne zanima totalitaristični nadzor nad uporabniško izkušnjo. Pa da smo si na jasnem. Vlaki NS niso nikakršen tehnološki vrhunec. Povečini so starejši modeli od slovenskih rdečih Siemens Desirojev, kaj šele novih Stadlerjevih modelov FLIRT ali KISS. Modeli vlakov ne vplivajo na kakovost železniškega prometa. Kot na naših avtocestah. Če je sistem fuč, ti ne pomaga noben Lambo.
En dan, sedem ur in 1.500 besed kasneje sem končno v Leeuwardnu. V hostlu oblečem posteljo in zaklenem prtljago v omarico ter se z zemljevidom mesta odpravim v prvi parkec, da se seznanim s svojo novo okolico. Poiskati želim izposojevalnico koles, saj imam namen naslednje tri dni biciklirati po bližnjih vaseh. Niti tri minute ne sedim, ko se do mene opoteče blondinec: »Wil je vechten?«
»I’m sorry, can we talk in english?« vprašam.
»Yes we can talk in english,« odgovori in prisede, »you want to fight?«
Da ne bo pomote, leta so minila, odkar nisem več mali očalarček s sključeno postavo in veliko ritjo. Ko obrijem polovico glave, bi lahko koga prepričal tudi, da se udeležujem huliganskih prerivanj in za vikend v lokalni diskoteki razbijem steklenico ali dve. Posebej če se odločim gledati izpod čela kot kak mladi Putin. Vendar pa je tip ob meni meril solidna dva metra, ponašal pa se je z vampom, ki bi me spremenil v palačinko, če bi se zvrnil name. Če bi se spustil v beg, bi me kljub kilaži brez težav ujel. Obute je imel najkice, napolnjen pa je bil s toliko amfetamini, da je še meni sililo oči narazen. Tip je mislil smrtno resno.
Če ste vajeni po svetu potovati solo, veste, da taki pripetljaji niso ravno pogost pojav. Redko se bo zgodilo, da vas bo sredi večjega evropskega mesta (pred vsaj tristotimi ljudmi) na pretep izzval en sam domačin. Praviloma so precej bolj pogumni, ko so združeni v skupini, jih pa takrat lahko tudi sami opazite dovolj hitro, da se izmuznete po stranskih ulicah mimo konflikta, kot da se ni zgodilo nič. In bodimo jasni: Vedno se ogibajte konfliktov. Tudi če vas namerava obkoliti pet piščančkov, s katerimi ste sposobni pometati tla pred seboj. Ko bo na sceno prišla policija, komu, mislite, bodo verjeli? Petim patriotom, ki so želeli samo malo pokramljati s turistom, ali Balkancu, ki ne zna jezika?
Vse lepo in prav, ampak kaj pa, ko to ni mogoče? Kaj narediti, če sedite v parku in nič hudega sluteč k vam prisede omara, ki se želi sredi belega dne ravsati po travi?
Najprej je treba reči, da ni zlatega pravila. Odgovori se razlikujejo glede na to, kaj so vaše prednosti in kaj so njegove šibkosti, so pa vsi agresivni tipi na kokainu tempirane bombe in obstaja nekaj splošnih nasvetov, ki vas bodo vodili v pravo smer. Pravilo čez palec je, da sami ne smete izpasti preveč ali premalo samozavestno. Model pred vami spoštuje samo en nivo samozavesti in to je njegov nivo. Kar se da hitro se boste morali izenačiti z njim. Če vas bo vzel za trofejo, vas bo napadel, da se bo lahko ponašal pred prijatelji. Če vas bo vzel za revo, vas bo napadel, ker zakaj pa ne? Prepričati ga morate, da pretep z vami ni vreden njegovega časa ali energije.
Nujno!, vsak stavek začnite z enosekundnim zamikom. Ne glede na to, koliko se vam zdi, da se vam trese glas ali imate suho grlo ali ne najdete pravih besed, sekunda premora bo dala vedeti, da ste sumničavi, ne zaupate na slepo in boste pravkar izgovorili stavek, za katerim nameravate stati.
Nujno!, govorite počasi. Dajte mu vedeti, da se vam nikamor ne mudi. Ne z besedami ne z nogami. Vem, da je neprijetno, vendar ne gre drugače: Ko ste enkrat v tej situaciji, morate vedeti, da je ne bo kmalu konec.
Nujno!, ne dovolite, da pogovor zamre, če nimate prihranjenega asa v rokavu. Če boste izpustili odgovor na njegovo vprašanje, verjemite, da ga bo postavil še enkrat in takrat vam bo dal vedeti, da ste načeli njegovo potrpljenje.
Glejte ga v oči, ampak ne buljite. Očesni kontakt je pomemben. Dajte na znanje, da svojih oči ne skrivate pred nikomer. Ko se atmosfera nekoliko pomiri, začnite na vsake toliko pogled obračati v smer, kamor gleda on. Dobil bo vtis, da premikata pogovor v smer, kakor si je sam zamislil.
Ko začutite provokacijo, ki od vas izziva odpor, se ne pustite zvleči v konflikt. Vprašajte ga, ali on misli, da … in nato ponovite zadnje tri besede njegove trditve. Prisiljen bo pojasniti svoje stališče.
Povprašajte ga po njegovi zgodbi. Zakaj je tu, kjer je? Kaj ga muči v življenju? Ali ima otroke in ali jih ima rad in ali jih obiskuje? Težko poudarim, kako obvezen sestavni del vajinega srečanja so vprašanja. Vem, da si želite čim hitreje čim dlje, a ne slepite se, ti tipi vohajo strah. Vprašanja so po drugi strani vaše orožje. Preden bo razumel, kaj se je zgodilo, se bo med vama spletla vez, ki jo bo iz minute v minuto težje razdreti. Ne prijateljstvo. Neke vrste cestna kolegialnost.
Morda boste imeli srečo, kot jaz, in boste ugotovili, da je tipček pravzaprav povsem nežna dušica. Odprl vam bo svoj ruzak in vam pokazal svojo Odpustnico iz zapora, ki jo je prejel še isto jutro, ko se je kolegij na Holstmeerwegovi 7 odločil, da je tip vestno odslužil svojih 18 mesecev in lahko prosto odvandra novim dogodivščinam naproti (njegovega imena nisem dešifriral. V zaporu uporabljajo krace, ki jih lahko razumejo le zdravniki). Morda vam bo celo odprl svojo denarnico in pokazal 500 evrov v bankovcih po 50, ki jih prejme vsak amnestiranec ob izpustu, da bi se čim hitreje pobral s tal (v resnici jih je imel okoli 420, 80 jih je dopoldne potrošil za koko). Morda bo celo tako navdušen nad vašo bratskostjo, da vam bo razložil, zakaj je sploh pristal v zaporu pred letom in pol.
Kot mi je pojasnil, je njegova težava ta, da je pretirano žalostna oseba. Tako zelo žalostna, da včasih zaradi tega naredi tudi kaj hudega. Vidite, naš prijatelj je živel v vrstni hiši na ulici, ki jo je imel zelo rad. Tako rad, da ga je postalo strah, ko se je v sosednjo hišo vselila štiričlanska družina iz Sirije. Med korono, ko ni imel česa početi, je slučajno prisluškoval vsako noč, dokler mu ni postalo jasno, da imajo ti faloti Arabci nekaj za bregom (z njegovimi besedami: »Ves čas samo stojijo tam in nič ne delajo,« kar je jasen znak, da se nameravajo čez teden dni spremeniti v ognjemet), zato jim je naslednje jutro – ko so odšli v službo in vrtec – vdrl skozi vrata in zažgal bajto. Mojstra nisem želel prekiniti in zdaj resno obžalujem, da ne bom nikoli ugotovil, kako lahko do fundamenta požgeš samo eno od šestih vrstnih hiš. Resnično med norci in geniji ni velikega razkoraka.
18 mesecev. Si morate misliti? Samo zato, ker je opravil svojo državljansko dolžnost. In kaj bo zdaj? Zdaj, zdaj? Ta dan, zdaj? Nič, šel bo na pivo in potem počasi proti domu. Na drugi strani njegove hiše namreč živi še en tip iz Surinama.
Pogovarjajte se z njim, dokler vam ne pove, da sovraži vse te ljudi z drugih kontinentov. Da bi jih morali preprosto streljati in potem ne bi več želeli priti k nam. Pogovarjajte se z njim, dokler vas ne vpraša, ali je slab človek, ker tako razmišlja (ne odgovorite z da ali ne. Povejte mu, da verjamete, da govori resnico in ga pustite, naj nadaljuje). Pogovarjajte se z njim, dokler vam ne zaupa, da ga ne boste obtožili nadlegovanja, če naslednji trenutek mimo pripelje marica. Ko dosežete to stopnjo, boste lahko zaključili izmenjavo brez eksplozij.
Rekli boste, da vam je všeč tista punca tam, ga vprašali, če misli, ali lahko dobite njeno številko in odkorakali stran.
Ali pa vam bo zazvonil telefon in boste rekli za minuto pavze in vmes bo njegovo pozornost ujelo nekaj drugega.
Ali pa mu boste rekli, da se vam že malo mudi, ker potrebujete trgovino z rezervnimi deli za kolo in ga vprašali, kje jo lahko najdete.
In ne pozabite, da imate v rokah škisa, ki ga lahko vržete na mizo že takoj na začetku in z njim pridobite bonus street cred.
»Wil je vechten?«
»Oprosti, se lahko pogovarjava po angleško?«
»Lahko se pogovarjava po angleško? A bi se tepel?«
» … Ne.«
»Zakaj ne?«
» … Videl sem dovolj pretepov, kjer sem odraščal.«
»Aja? In kje si odraščal?«
» … V Jugoslaviji.«
Tako kot v Sloveniji, tudi drugod po svetu šolski pouk zgodovine redko spregovori o letih po 1945. Preprosto zmanjka časa. A vseeno boste težko našli polnoletno osebo v Evropi, ki ne bi vedela, kako je rajnka Juga sklenila 20. stoletje. Z vzorčnimi besedami mojega sogovornika: »That’s where all the shit went down.« Beseda Jugoslavija še toliko bolj grenko udari med Nizozemci, ki še danes občutijo kolektivni sram, ker je 11. julija 1995 podpolkovnik Združenih narodov Thomas Karremens nazdravil z Ratkom Mladićem in se pogodil o predaji položajev okoli Srebrenice v zameno za varno evakuacijo svojih čet. Če boste kje zavezali jezike z omembo Juge, je to Leeuwarden. Ni to rešitev, če vas napade Naci, pomaga pa.
Long story short, segla sva si v roko in se poslovila kot bivša sošolca: »Ej, lepo je bilo pokramljati s tabo. Daj, se slišimo!« Kdo ve, mogoče pa na stara leta obišče Slovenijo in mi pove, koliko časa je zdržal zunaj čuze.
Kako sem se imel nasploh na dopustu? Dobro, hvala ker vprašate. Sposodil sem si cestno kolo s tremi prestavami, ki je doseglo nekih 12 kilometrov na uro in z njim v dobrih dveh dneh nabral kakih 135 kilometrov. Z vetrom v prsa. Udeležil sem se mini glasbenega festivala in videl 13 bendov v enem dnevu. Nekaj skupin se v prihajajočih dneh ustavi v Ljubljani. Ljubitelji stonerja poskusite ujeti vsaj Alabama Thunderpussy (9. 10.) ali Yawning Man (17. 10.) v KUD Channel Zero na Metelkovi. Ne boste razočarani. Zadnja dva dneva sem izkoristil za obisk muzejev, branje knjige na jesenskem soncu, hustlanje biljarda in viski.
V torek, osmi dan, sem vstal pred petelini in se odpravil na železniško postajo na prvi vlak za Zwolle ob 5:07. Na Nizozemskem sem opravil dva prestopa in prispel v Düsseldorf ob 8:54. Točno tako, kot je pisalo na moji karti. Kar ni bilo tako, kot je pisalo na moji karti, je bil peron, na katerem smo ustavili. Namesto na šestnajstici, smo se ustavili na trojki. In namesto s petnajstice, smo odrinili z desetke. To je dobro imeti v mislih, če se fijakate z DB po Vestfaliji, Porenju ali Posarju. Ko en vlak zamudi, ima zaseden peron in ga prestavijo na prvega prostega. Nato prestavijo vlak, ki bi moral priti na tisti peron na drugega prostega. Potem prestavijo tretji vlak in tako dalje in tako dalje vse dokler se ne sprosti prvi peron in se krog zaključi. Posledično to pomeni, da se na številke peronov absolutno ne gre zanašati in da morate z očmi ves čas oprezati po ekranih na postaji ter iskati besede andere Gleis.
Drugačna so pravila v Münchnu. Bavarci imajo radi red. Če piše, da prideš na peron 23, prideš na peron 23. In če piše, da greš s perona 13, greš s perona 13. To vas po eni strani razbremeni histeričnega iskanja iz minute v minuto svežih informacij, po drugi strani pa to pomeni, da mora vlak, ki zamuja, počakati pred postajo tako dolgo, da se njegov peron ponovno sprosti. V mojem primeru je to pomenilo, da je EC 115 za Beljak sicer resda zamujal le 7 minut, a je proti Avstriji lahko odpeljal šele čez 32. Lahko si predstavljate, kaj to pomeni, če imate po načrtu v Beljaku le 10 minut časa za prestop. Tako je, obisk informacijskega okenca. Hej, mogoče se me bodo pa spomnili.
Na Beljak pripeljemo ob 19:16. Na nasprotnem peronu stoji vlak Slovenskih železnic, na ekrančku mu piše, da gre v Dobovo via Ljubljana. Utrujen sem. Cel dan se že vleče. Vseeno mi je, tudi če to ni moj vlak št. 315, se bom že nekako izgovoril, če me pa prisilijo plačat, pa tudi prav. Ne da se mi več. Povzpnem se nanj in se sesedem na prvi prosti sedež. Speljemo v trenutku. Kot se je izkazalo, je sprevodnik na 315 izvedel, da Münchenčani zamujamo in se odločil, da nas počaka.
Luč v kupeju ne dela. V žepu imam papirček. Odprem koš za smeti in iz njega zadiši po cigaretnih ogorkih.
Prvi postanek naredimo na Jesenicah. Stojim na hodniku in opazujem skozi okno. Sosed stopi poleg mene. Zanima ga, ali ima dovolj časa za čik. Skozi okno zagledava uslužbenca SŽ, ki se približuje vlaku: »Oprostite! Ali veste, koliko časa bomo stali tukaj?«
Uslužbenec se ne ustavi. Niti naju ne pogleda.
»Nimam pojma!« in gre mimo.
Ah, doma smo.