RAVBARJI IN ŽANDARJI

Šele v preteklih dneh se mi je posvetilo, kako zelo pomembne so bile tiste tri sličice, po katerih smo otroci čečkali v vsakem bloku. Veste, katere tri? Tiste tri z narisanimi alarmi in razlagami, kaj pomenijo; kaj narediti, če gasilci neprekinjeno zvonijo pol minute pa kakšen bo pisk, če pride do zračnega napada Varšavskega pakta na Logatec pa v kateri zaklon je treba bežat pa koliko časa imaš, da ugasneš pečico ali pralni stroj ter vzameš vnaprej pripravljen vojaški nahrbtnik in otroke in jo pobrišeš čez cesto tja do garaž z ostalimi vestnimi mladimi mamicami iz soseske.

Pip-pip-pip-pip-pip, Nixonu in Kissingerju se je odpeljalo!, hitro, vsi pod oboke! Piiiiip-piiiiip-piiiiip, v Krškem je odneslo pokrov z reaktorja, Čateške so že izgubljene, hitro vsi ven in čakat na helikopterje! Ding-ding-ding-ding, Turki so v vasi!

Mi smo pa na možiclje s črnimi flomastri risali frizure pa z edigsi oči in zobe, ker nam ni bilo jasno, da ta navodila služijo kot navodila prav toliko, kolikor naše znanje prve pomoči dejansko služi kot znanje prve pomoči. Ja, vsak od nas, ki ima v žepu izpit za avto, vam zna vsaj okvirno povedat, kaj je Esmarch, ampak ko bomo pa dejansko priče prometni nesreči, kjer bo nekdo ostal brez roke, kdo ga bo prevezal? Vsi bomo na telefonu, eni bodo klicali 112, drugi bodo twitali ‘OMG;’ valda, saj je vsem jasno, da v tako nenavadni situaciji, ki večine prebivalcev prvega sveta ne doleti niti enkrat v življenju, lahko samo pravi psihiči ohranijo trezno glavo.

BANG. »AAAAA!« »Na pomoč!« »Kaj se je zgodilo?!« »Fak, fak!« Sooo much blood. #sickcarcrash »Halo, rešilci?« »Po tleh je padu!« Potem pa en tip v kotu: »Hmm … že vem, odprl bom prtljažnik svojega avtomobila in vzel skrbno zapakiran paketek medicinskih pripomočkov ter iz dezinficiranega blaga in neupogljivega cevastega orodja za silo zvezal rano, da bom kar najbolje zaustavil krvavitev. Nato bom na drugi strani ceste pobral nesrečni, odleteli ud in ga spral z vodo ter zavil v čisto embalažo. Nato bom miril ranjenca, medtem ko bova čakala na rešilno vozilo. Več v tej situaciji ne morem storiti.« Psihič, pravim vam. Do katastrofe je prišlo, stari, čisto okej je, če zapaničariš. Temu se reče čustvovati.

Anyway, še danes se vsako prvo soboto v mesecu, ko ob poldne gasilci stestirajo svoje sirene, uprpim. 5 sekund traja, da dojamem, kaj se dogaja in da to dretje ni moja mikrovalovka, ki jo bo pravkar razgnalo, ker sem v šalci kofeta spet pozabil žličko. In isto bi bilo kateri koli drugi dan. Vse bakice s hojcami in vsi dedki na vozičkih bi bili v zaklonu pred menoj. Ne, oni bi bili v zaklonu, ko bi jaz šele preko objav frendov na FB izvedel, da je bilo treba pod zemljo. Tri četrt ure nazaj. In potem bi se začel spraševati, a je sploh fora, da grem? Bom prišel pred velika kovinska vrata in mi bo takoj ob vstopu redar napisal kazen za zamudo? Potem bi pomislil, da bi bila to super priložnost, da kaj ukradem iz trgovine, ampak potem vseeno ne bi, ker bi si mislil, da bi se pri moji sreči ljudje začeli vračati domov prav takrat, ko bi jaz v ruzak spravljal life-time-supply Bountyjev. FML.

Ampak to, da bi vedeli, kaj narediti v situaciji A, B ali C, ni štos teh navodil v blokih. Štos je precej bolj pasiven in subtilen. Ta navodila dajejo prebivalcem bloka občutek, da obstaja načrt za bilo katero krizno situacijo. Gre za jugoslovansko varianto Keep calm posterjev. Četudi je bilo vedno vsem jasno, da ko bo enkrat Hruščev poslal tanke na Hӧdӧš, se ne bo noben Jelinčič z mitraljezom v rokah farbal po frisu z modro tinto: »Lahko vzamejo naša življenja … « Privilegij, ki ga nismo imeli priložnosti izkusiti v letošnji krizni situaciji. Pa verjetno nihče ne zameri prvega vala. Zdravstvo še ni bilo na podobni preizkušnji. Ampak, a res ne more Kacin v treh mesecih poletja zrihtat enega plakata za uradno desko vsakega bloka, kjer bi pisalo:

0.25 % prebivalstva okuženega z virusom, ki se prenaša po zraku: obvezne maske;

0,5 % treba je zapret vse nenujne trgovine, vse kinematografe, vse fitnese in vse striptiz klube;

1 % panika!

(V nobenem primeru pa umivanje rok ni odveč.)

Ne, nope, nada, mi govorimo, da bo drugi val, mi vidimo pri sosedih, da bo drugi val, nas zalije drugi val pa se na predvečer razglasitve epidemije 2.0 še vedno sprašujemo, kaj bo odprto, kdo bo delal, kje se bo dalo kolesarit, do kdaj se bo smelo sprehajat po parku, bo treba nositi rokavice v trgovini in ali bo cena bencina ostala isto nizka, kot je že celo leto?

Zato tudi ne morem prikimati svojim prijateljem, ko govorijo, da Janša igra partijo Rizika (ali Monopolija ali Age of Empires II). Divide et impera. Ja, kar se tiče nadzora množic, bi se vsi lahko naučili to ali ono od učiteljev iz SDS, ampak vsaj kar se tiče gospodarstva (in – ker je denar sveta vladar – posledično demokratične ureditve družbe holistično-in-nasploh), vlada igra igro, ki je še najbolj podobna partiji Jenge. Kje vzeti naslednji košček, da se vse skupaj ne bo sesulo že naslednjo sekundo. Vsem je jasno, da to ne bo vzdržalo na dolgi rok.

Da pa ne bo ta zapis samo prebrisana varka vrstičenja šal do enega samega punch-lina, navržem eno mikroekonomsko provokacijo, ki jo je sposoben samo profesionalni računovodja. Spet se med nami ponavlja vprašanje iz daljnega 2008: »Od kod naj pa vzamemo?« Ker se vladajoči sektor spet zanaša, da bo motor gospodarstva (in financ) zagnal končni potrošnik. In spet bo odgovor enak, kot je bil takrat. Vzeti bomo morali tam, kjer sicer skrijemo pred državo, da smo si vzeli sami.

Vsak davčno nepotrjen račun iz vaše lokalne oštarije, vsak neupravičeno požigosan razpis, na katerega se je uspešno prijavilo vaše literarno-umetniško društvo, vsaka subvencija, ki je zrasla na napihnjeno izpolnjenem formularju s strani novopečenih direktorjev, vsi fejk potni nalogi vaše tete, vse prejete fakture od prijateljev, normirancev, vsi projekti, dokončani brez računa in brez nakazila na TRR vašega soseda obrtnika, vsi ukradeni Bountyji vašega najljubšega pisca kolumn … Vsi ti prišparani evri bojo spet našli pot iz skritih zoknov in rešili trg pred strmoglavljenjem. In ne se slepiti za en sam trenutek, naša vlada dobro ve za naše štumfke.

Usmerimo pozornost ponovno v Braudelovo trodelno strukturo gospodarstva. Kot je desetletje nazaj materialna civilizacija reševala kapitalizem, tako bo taista materialna civilizacija tudi deset let kasneje reševala igre menjave. Resentiment nas – jasno – prežema zato, ker bogatuni spet ne bodo plačali enega centa (no, saj ravno zato so bogatuni). Ti si lahko pravzaprav zgolj manejo dlani. Najprivlačnejše panoge za kapitalske investitorje so v zadnjih mesecih pravzaprav postale še privlačnejše. Gradbeništvo cveti. Cela Ljubljana je eno samo gradbišče od začetka prvega vala. Farmaciji ne bo zmanjkalo dela v laboratorijih do naslednje smrtonosne bolezni. Pa fuzbal? Za trenutek so prenehali igrati, nato pa smo se vsi strinjali, da brez gladiatorjev na televiziji ljudje ne bodo ostali doma in vse lige širom sveta so se odločile nadaljevati sezone. In dobički iz vojn se lahko ponovno obračajo med lastniki klubov in stadionov. Aja, pa ko smo jih ravno že omenili, tudi vojne ne kažejo, da se bodo kaj kmalu zaključile.

In to je v resnici tisto, kar mi gre v tem trenutku precej bolj na rac, kot to, da je Jelko raje drgnil bazen, namesto pripravljal plakate, ki bi dali ljudstvu vsaj iluzijo, da imamo pripravljen scenarij za nov pohod velike C. Dejstvo, da se tako tisti, ki bo kasiral, kot tisti, ki bo plačal, zanašata (!) na javno-tajno, da vsak od nas poleg težko prigaranega mesečnega plačila v prostem času služi še malo na sivo ali še malo na črno. Mnogi tako tudi brez rednega mesečnega plačila. In da o tem nihče ne spregovori naravnost. Shadowdance per definitionem.

Pa OK, tudi to še nekako prenesem, prav. Kar mi gre na rac, je sama narava sivega in črnega trga. Imata nek tak robinhudovski, romantični, stick-it-to-the-man pridih. En tak badboy, ultrakul, antiesteblišment joie de vivre, ki nas posrka in navdaja z občutkom moči in konkurenčnosti. Ampak bolj kot se spustiš v njuno drobovje, bolj kot ju zares preštudiraš do prafaktorjev. Bolj kot ju slečeš do atomov, bolj ti postane jasno, da od njiju bogatijo isti pizduni.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.