TAXS

Tretji teden v januarju se (v severni polobli) začne s t. i. modrim ponedeljkom, najbolj depresivnim dnem v letu. Formula, s katero so določili ta datum, upošteva več faktorjev: vremenske razmere, število dni do prihoda božička, prazno denarnico zaradi decembrskih impulzivnih nakupov, splošno nemotiviranost in dejstvo, da do tega dne običajno vsi pogrnemo pri lastnih novoletnih zaobljubah. Ko sestavljamo spisek razlogov za modri ponedeljek pa običajno izpustimo najpomembnejšega med njimi: to je prav tako čas, ko čisto vsakega izmed nas, ki se še tako malo udejanja na trgu, doleti spoznanje, da se bo moral slej ko prej soočiti s takšnimi ali drugačnimi računovodskimi izkazi.

In četudi bi si lahko kdo mislil, da bodo v tem bilančnem obdobju od novega leta do zadnjega marca pa vsaj računovodkinje in računovodje tisti, ki se bodo počutili kot ribe v sveži vodi, češ da takrat zasijejo v vsem svojem talentu, se s takšno predpostavko ne bi mogli bolj motiti, saj z njo zgrešimo osnovno dejstvo: da na svetu ne obstaja en sam samcat psihično uravnovešen človek, ki bi želel opravljati poklic računovodje. Gre za enega od tistih poslov, ki jih nekdo enostavno mora opravljati. Kot Kristus. Ali čistilec zamašenih odtokov. Ali proktolog. Nihče ne reče: »Že vem, v kateri subžanr bom usmeril svoje znanje iz medicine! V gledanje ritnih špranj s teleskopom!«

In vendar imamo tihe junake, ki opravljajo prav vse zgoraj našteto. V enem. Resno. Vprašajte svojo računovodkinjo, s čim bi primerjala svoj profesionalni položaj in garantiram vam, da bo izraz za fekalije našel svojo pot v njen odgovor. Edini razlog, zakaj se ne bo odkrito primerjala z mesijo, je zgolj ta, da v božansko urejenost sveta že dolgo ne verjame več.

Pregovor pravi: le smrt in davki človeku ne uidejo. In če se luštna koščka filozofije in znanstvene fantastike na vsake kvarte še drzneta razmišljati o svetu, v katerem se je človek dokopal do nesmrtnosti, se niti predstavniki teh dveh – najbolj klovnovskih – prostočasnih dejavnosti ne upajo pomisliti, kako – če sploh – bi svet deloval brez davkov. Zakaj? Ker so davki takšno zlo, takšna groza, tolikšen strah, da o njih razmišljamo le enkrat letno. Govorimo pa sploh ne o njih. Ker so mnogo večji misterij kot smrt. Nihče jih ne razume. O njih se pogovarjamo le v računovodskih pisarnah (s približno enako intenzivnostjo in resnostjo, kot se moramo s proktologom pogovoriti o boleznih prostate) in le enkrat letno. In tedaj nastopi najbolj depresivno obdobje na koledarju.

Jezdeci smo prejeli pozitiven odziv na predhodni prispevek o temeljnih pojmih ekonomije in se zato odločili, da nadaljujemo s pisanjem o zoprnih rečeh na nekoliko manj zoprn način. Kot se je v življenju treba slej ko prej pogovoriti o seksu, tako je zdaj nastopil čas, da se pogovorimo o davkih. Pa dajmo.

Danes se bomo osredotočili na razliko med dvema davkoma, ki sta si po svoje zelo slična (in sta zaradi tega v marsikateri glavi zamenljiva – se pravi je njuna meja meglena, ha!, tu je ta povezava z Joškom Jorasom in našimi razpravami o mejah), a v resnici fundamentalno različna: med DDV-jem in dohodnino. Če bomo razumeli njuno temeljno razliko, bomo morda odkrili kakšno latentno značilnost družbe, o kateri še nismo spregovorili.

Zakaj je meja nejasna? Ker sta oba davka … no, davka. Torej, oba sta dajatev, ki ju pogojuje zaslužek. Podjetniki ju konceptualno združujejo, ker se obema izmikajo na isti način: s prikrivanjem dobička. DDV (davek na dodano vrednost) je različica prometnega davka: več prometa v mojo korist pomeni večjo obveznost za plačilo DDV v državno blagajno. Dohodnina je davek na dohodek. Večji kot je moj dohodek iz (letnega) poslovanja/dela, večja je moja davčna obveznost. Vidite, isti šit (pa smo spet pri odtokih in fekalijah!).

V čem je keč? Osredotočimo se raje nanj, saj je bolj kot o podobnostih za naše glave plodnejše govoriti o razliki med omenjenima davkoma. Sposodimo si knjige nekega zelo modrega zgodovinarja gospodarstva: Fernanda Braudela.

Gospod B je zaslužen, da vsi navdušenci nad analovsko šolo zgodovinopisja poznamo trodelno strukturo premoženja:

A: Materialna civilizacija. Najlažje jo razložimo takole: to je tisto, kar je najbolj oprijemljivo in nedvoumno naše. Hlače na primer. To so moje hlače (veliko je podobnih, a te so moje!). Čisti potrošni material, ker od neke časovne točke dalje nihče pravzaprav ne bo več hotel mojih hlač. Tudi nepotrošni material a la stanovanje je lahko moje. Morda ga bom en dan proda(ja)l, a do takrat je moje. Tudi finančna sredstva so moja. V mojem žepu je mojih 20 dolarjev.

B: Ekonomija. Z bolj zabavnim izrazom – igre menjave. To je trg (ki smo ga prejšnjikrat razdelili na barvne sektorje). Trg ni več stvar objektov, trg je stvar odnosov. Sistem med vsaj dvema subjektoma. Ti imaš nekaj svojega, jaz imam nekaj svojega, pride do menjave (magari s pomočjo tretjih sredstev). Na ta način materialna civilizacija vstopi v svet ekonomije. Ta ne more biti nič mojega, ker je za menjavo treba še nekoga drugega in nekaj njegovega, zato je svet ekonomije svet povezav, relacij, odnosov. Na bolj abstraktni ravni, ampak nič drugače, se kot blago obnašajo tudi storitve.

C: Kapitalizem. Grozen izraz, vem, a tudi njega moramo kdajpakdaj vzeti v roke. To ni več stvar odnosov, poskusimo ga razumeti kot stvar potencialov. Sistem najbolj neoprijemljivih in dvoumnih pripisanih vrednosti. »Ta delnica je lahko vredna X.« »Pa je vredna X?« »Naj bo danes vredna X, kaj pravimo?« »Naj bo. Bomo videli jutri, ali smo zadeli.« Ali pa kredit. Kaj je prva stvar, ki banke zanima, ko se odločajo, ali nam ga odobrijo ali ne? Ali smo ga sposobni odplačati. Naš potencial. In ko imamo en kredit, je naš potencial kar naenkrat spremenjen. Mnogo manjši. Bomo dobili še en kredit? Ha ha!, seveda ne, saj nam še prvega niso dali.

Rečeno generično: če imam v rokah banano, je to materialna civilizacija. Če prodajam banane na lokalni tržnici, je to ekonomija. Če pa zamenjujem vse od političnih funkcij v visokih uradih in državnih obveznic in poceni delovno silo za finančne investicije in lepe besede velikim korporacijam, ki prodajajo banane (zrasle na ozemlju »moje« republike) po celem svetu – to je pa kapitalizem.

In zdaj nazaj na naš primarni konflikt: DDV vs. dohodnina. Da sleherni sistem deluje v svojih vzpostavljenih smernicah, so potrebne uravnilovke; instituti, ki skrbijo, da spremembe niso preveč drastične. DDV in dohodnina nam služita (kar pa še ne pomeni, da sta bila uvedena s tem namenom!) kot faktorja brzdanja prehajanja premoženja iz ene od zgoraj omenjenih treh sfer v drugo. Kako delujeta?

Prehod iz sfere A v B je klasičen primer nakupa. Grem v trgovino (organizacijo v »službi« ekonomije) in kupim hlače. Hlače niso več predmet ekonomije B, ampak postanejo moje, predmet materialne civilizacije A. Plača se DDV. Plačam ga jaz, ker sem jaz odgovoren, da sem ekonomiji odvzel hlače. Trgovec ga v mojem imenu samo preda državni blagajni. Ampak ker ga preda, torej, ker ga je najprej dobil, ga težko da iz rok. Ta občutek je – čeprav sovražim ta izraz – skoraj naraven. Za naše pričujoče besedilo ni bistveno kdo plača, bistveno je, zakaj nastane obveznost, za nadaljnje razmišljanje pa je bistveno, da je vedno nekdo nezadovoljen. Običajno več vpletenih. Velikokrat kar vsi.

V obratni smeri: prehod iz sfere B v A. Najbolj tipičen primer je plača. Moje delo je moje. In potem ekonomija B kupi moje delo in ga s tem vzame iz A. Plača se dohodnina. Lahko sem prekarec. Izstavim račun. Enkrat letno se izračuna moj celoten zaslužek in če preseže vse olajšave, BUM, plača se dohodnina. Avtorska pogodba? Dohodnina. Študentski servis nad 400,00 € v enem znesku? Dohodnina. Zmaga na lokalnem biljardnem turnirju? No, vsaj v teoriji, dohodnina.

Prav tako iz sfere C. V banki vežem svoja finančna sredstva za več let. Povišal sem svoj potencial (in hkrati potencial banke). Prejmem jurja obresti (postanejo moje) v enem letu = vzel sem jurja iz C v A. BUM, dohodnina. Popolnoma identično se lahko pripeti mojemu podjetju, torej jurja iz C v B, in plačati bo treba DDPO (»dohodninski« davek iz dobička pravnih oseb).

Prehod iz B v C? Tukaj pa med drugim govorimo o številnih spornih izjemah iz sistema po ZDDV-1, ki se jih lahko lotimo ob kateri drugi, še bolj jezni, priložnosti, ker odpiramo vrata v komedije nepopisnih razsežnosti. Morda ni odveč razmisliti, da je prav ta vektor iz B v C razlog, zakaj je kapitalizem vse močnejši (tako na račun ekonomije kot materialne civilizacije).

Sklenimo kot ponavadi: s spoznanjem, da v jedru spet nismo povedali nič čudovito bistvenega in moramo to opraviti v zaključku teksta. Če lahko odnesemo le eno sporočilo od pričujoče razprave, odnesimo tole provokacijo: z izogibanjem plačila DDV-ja (in ostalih prometnih davkov) skrbimo, da se vse več premoženja preliva iz splošne materialne civilizacije preko izbranega trga v izbrani kapitalizem; z izogibanjem plačila dohodnine pa skrbimo, da se vse več premoženja preliva iz splošnega kapitalizma preko izbranega trga k izbranim pripadnikom materialne civilizacije. Kaj vse to za seboj prinese, je le še en razlog, zakaj se o davkih ne pogovarjamo.

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.