Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje, jaz pa nadaljujem tole Rosomahovo objavo tukajle.
Zato ker je o mejah posebej pomembno govoriti. Tako danes kot jutri kot v časih naših dedkov in babic najbrž tudi, ampak kdo bi vedel, če je to zadnje res. Mene ni bilo, da bi se lahko prepričal, oni imajo pa od vsega hudega skozi desetletja (pa od komunistične propagande še povrh) tako distorzirano predstavo o zgodovini, da jih je bolje ne spraševat. Lahko bi rekli, da je med nami in tistim časom neprekoračljiva meja (1), medtem ko oni ves čas prehajajo z ene strani na drugo, da meje sploh ne vidijo (2). In oboje je enakovredno grozljiv pojav.
Bom demonstriral sfero, kjer sta vidna oba pojava očitne (1) in zamegljene meje (2) in poskusil izluščit en moment, ki nas mogoče lahko približa tistemu, kar Rosomah imenuje »kar nekako od boga dano« razumevanje, kaj je meja (s poljubnim predikatom). Govoril bom o trgu. Makrotrgovini. Najbolj široko zasnovanim konceptom dejavnosti trgovanja.
Nekaj meja smo na tem področju že postavili in posledično pridobili 3 pojme za 4 polja operacij. En termin (taprvi) si bom pa naravnost izmislil, da bomo še lingvistično omejili gmoto, s katero se rokujemo:
Mavrična ekonomija) Tista O.K. trgovina. Prodajaš banane, plačaš DHL možica, da ti dostavi blu-ray tanovih Avengerjev, kupiš sončna očala in se odpelješ na morje pa vmes še tankaš in spiješ kavo na Petrolu. In za vse dobiš račun. All legal. Izraz mavrična rabim, ker mi OCD narekuje uporabo barvnega izraza pa tudi zato, ker se mi zdi, da ta pojem luštno nakazuje anything-goes-relax-laissez-faire odnos, ki prežema svobodni trg, vsaj dokler je vse skupaj nekako harmonično urejeno; lahko bi rekli neprevečzmešano. To bi bil potem kaos. Zmešaš vse barve in dobiš? Črno. Povejmo besedo o tem.
Črna ekonomija) Črni trg je sfera na povsem drugem bregu od mavričnega trga. Celo lažje ga je razumeti od mavrične ekonomije, ker obstajajo pravne listine, ki ga jasno določajo. Črna ekonomija je tisto, kar je brez najmanjšega dvoma nezakonito. Običajno nam takojci padejo na misel 4 stvari: prostitucija, tanajbolše mamile, prodaja orožja nepooblaščenim osebam in človeško blago. Je pa še cel kup drugih stvari. Zakon pravi: ne smeš in ni ga sodnika za prekrške, ki bi ti lahko pogledal skozi prste. Predvsem zato, ker ne gre za prekršek, ampak kaznivo dejanje. Pure and simple, črna ekonomija.
Siva ekonomija) Zdaj počasi postaja zanimivo. Sivi trg je tisti, ki bi lahko bil mavrični trg, ampak ni, ker je posameznikov modus operandi nekoliko prikrojen. Obstajajo 3 stopnje: od črnega trga proti mavričnemu si sledijo takole: Sa.) Jaz počnem nekaj, kar je popolnoma legalno, ampak pogoji niso izpolnjeni. Na primer, da jaz popravljam zobe, sem pa samo pol-kvalificiran, pol-kompetenten bloger. No-go. Sb.) Jaz počnem nekaj, za kar sem usposobljen po vseh zakonsko in univerzitetno sprejetih merilih, nisem se pa vključil v javno prepoznani sistem registriranih dejavnosti, ki se vključuje v nacionalno fiskalno strukturo. Huh, jebeno veliko pompoznih pridevnikov! Po domače povedano: sem šolan stomatolog, popravljam zobe doma v garaži, ampak nisem zaposlen v bolnici, nimam s.p., d.o.o., k.d., d.n.o., so.p., d.d., zavoda ali društva ljubiteljev popravljenih zob. Se pravi, da na koncu leta nobeni državni (ali »državni«) instituciji ne zaupam podatka o svojih prihodkov od popravljanja zob in zaradi tega ne plačam niti centa v blagajne socialne varnosti, do katere sem pa po drugi strani upravičen, če si jo zahočem. Not cool bro. Pa še Sc.) Jaz popravljam zobe, za kar me je usposobila primerna šola, imam registrirano dopolnilno dejavnost, s katero sem se obvezal možem v črnem nuditi vpogled v svoj letni zaslužek, ampak na vsake kvarte pa pride k meni v ordinacijo kak tip, ki pravi, da ne rabi računa pa se zmeniva za kak evro ceneje. Roka roko umije. Saj plačam nekaj davka, ampak mogoče pa ne ravno vse. Temu se v drugih okoliščinah reče izkrivljanje konkurence. Dick move. Razumemo, kaj je siva ekonomija? O.K., zdaj pride tazabavni del:
Bela ekonomija) V nasprotju s splošnim prepričanjem v akademiki sprejet pojem bele ekonomije ne obsega tistega, kar smo sami poimenovali z mavrico, ne, bela ekonomija je verjetno eden najlepših primerov sivega polja, kar jih obstaja in če to ni krasen stavek, potem ne vem, kaj so krasni stavki. Poglejmo praktični primer pa iz njega sklepajmo o splošnem: recimo da sem primerno izobraženi zavarovalniški agent. Aprila se oglasim pri vas in vam ponudim zavarovanje pred vsemi naravnimi katastrofami, ki jih povzroči sneg. Boste gledali čudno, kaj delam pred vašim pragom, ko pa je zimska sezona pravkar mimo, potem bom pa rekel: »Fora je v tem, da prvi mesec plačate 100 evrov, vsak naslednji mesec pa samo še polovico zneska prejšnjega meseca. 50 evrov maja, 25 junija, 12,5 julija, 6,25 avgusta, 3,13 septembra, 1,56 oktobra, 0,78 novembra, 0,39 decembra in tako dalje, dokler ne plačujete samo en cent vsak mesec, imate pa popolno kritje forever.« Mogoče si boste mislili, da na dolgi rok to v bistvu sploh ni slaba kupčija. In ne boste edini. Prepričal bom tisoč ljudi. In potem bom novembra zaprl podjetje, plačal vse davčne obveznosti in se preselil na Zanzibar, čao fantje, znajdite se sami in ne pozabite temeljito skidati pred bajto! Striktno gledano, nikjer ne piše, da sem storil kar koli protizakonitega. Ampak come on, vsi vemo, da je resna razlika med tem in mavričnim trgom, nakazanim na začetku. In s filozofskega vidika se mi zdi super vprašanje, kako to, da to res vsi vemo? Da obstaja meja, kjer pravzaprav ni eksaktno zarisane meje.
Med črno in sivo ekonomijo je očitna (1) meja, med sivo in belo ekonomijo je še ena očitna meja (1), med belo in mavrično ekonomijo je pa zamegljena meja (2).
Kaj je tisto, »kar nam je nekako od boga dano«, da znamo pokazati s prstom na naš zadnji primer in reči: »Tole je pa beli trg! Nekaj, kar je sicer legalno, ampak dajnodaj!« Sam sem mnenja, da gre za nekakšen izraz razumevanja kolektivne solidarnosti celotne družbe, ki nam omogoča uvid v prihodnost, kjer se vse sesuje na prafaktorje, če se vsi odločimo posnemati dotične vedenjske vzorce. Je možno? Je možno, da gre za to? Da gre za t.i. oddaljeni pogled, za veliko sliko, za naše občutenje družbenega/skupnega? Je možno, da je naša predstava o meji – o tem, da nekaj »je« – neločljivo povezana z občutkom pripadnosti? Torej, tudi, da brez ljudi okoli sebe, celo sam pojem »jaz (sem)« nima smisla obstoja? Ali food for thought ali pa je bila ta objava le spretna matematikova akrobacija, kako z mirijado operacij popisati list papirja in na dnu strani dokazati, da je 2 plus 2 enako 4.