“BODI TO, KAR SI”

Skoraj vsak med nami je imel priložnost spoznati občutek, ko je moral stopiti pred publiko – najsi so bili to sošolci, univerzitetni profesorji ali preprosto malo večja nabirka kolegov – in ugotoviti, da svoje zgodbe kar naenkrat ne zna strniti v koherentno pripoved. Čudno, smo pomislili, še malo nazaj nam je to isto zgodbo uspelo zelo lucidno ponoviti v mislih ali celo na glas pred ogledalom. A v trenutku, ko smo stopili pred občinstvo, se je nekaj prelomilo.

To je problem, ki me vedno znova fascinira. Včasih samega sebe presenetim, kako znam na moč komplicirane stvari razčleniti v glavi, dokler ne postanejo preproste in jasne kot najosnovnejša enačba; z lahkoto jih pojasnim človeku za mizo; z lahkoto jih pojasnim dvema človekoma za mizo. Ni važno, ali gre za popolne neznance ali familijo, rezultat je vedno isti. Če za mizo prisede več kot 5 ljudi, pa bo moja razlaga eksponentno izgubljala na zanimivosti, prepričljivosti in smiselnosti.

V resnici zadeva ni spet toliko presenetljiva, če prav pomislim. Dokler razlagam enemu človeku, je to pravzaprav pomenek. Ko razpredam pred publiko petih, desetih, stotih ljudi, je to dejansko nastop. Če v obeh primerih zvenim drugače, potem je to zato, ker sem drugačen. Če so se mi besede v enem primeru zapletle, potem imajo očitno drugačno težo.

Nastopanje je jeba. Najbrž bi lahko našli dobesedno tono strokovnjakov za retoriko, h katerim bi se lahko zatekli po preganjanje treme; in prav vsi bi vam odgovorili, da »moramo biti to, kar smo.« Prav to je seveda najtežje – le redki med nami se poznajo dovolj dobro, da se lahko prelevijo kar vase. Vsi ostali navadni smrtniki bomo prepuščeni avatarjem, ki jih ustvarjamo za soočanje z zunanjim svetom. V tem ni javen nastop čisto nič drugačen od socialnih omrežij – izbrali si bomo podobo, karakter, ki ga želimo odsevati, in ju poskušali projicirati na druge; ti bodo morda kupili naš blef, ali pa ga spregledali v prvem trenutku.

V tem se skriva resnična narava javnega nastopanja – če želiš prepričati druge, ti ni treba niti malo dograjevati in spreminjati sebe. Namesto tega vlagaj v svoj avatar, tisto figuro, ki se bo znašla pred publikumom; je urejena in polikana ali razpuščena in sproščena? Se bo prikupno smehljala ali mrko sekala z očmi? Nikdar ne pozabi, da avatar s teboj nima nobene, niti najmanjše veze. Pred mikrofonom si lahko rasistični pesjan, doma pa ljubeče objameš svojo črnsko ženo. Ob vklopljeni kameri si sladka ženica s kuharsko oddajo, ob izklopljeni pa nadležna prasica.

Po eni strani to pomeni, da nastop potrebuje dobrega lažnivca. Morda celo psihopata, boste dodali; le kdo je namreč zmožen takšnega distanciranja, da ustvari popolnoma novo osebnost, povsem odrezano od svojega siceršnjega karakterja? Po drugi strani pa je dovolj že zavedanje, da smo ljudje bitja interakcij. Sam po sebi sem le malo stvari, do drugih pa sem lahko marsikaj; trmast sem za kolega, s katerim sem se ravnokar sprl glede trivialne teme; sočuten za ženico, ki sem ji pomagal iz avtobusa; prismuknjen za modno oblikovalko, ker si pozimi majico zatlačim v gate. Ko enkrat to razumem, postane moj nastop precej lažji. Preostane le vprašanje: kaj želim biti za publiko.

Svet je oder in ljudje zgolj igralci; šele ko sprejmemo svojo vlogo, lahko svobodno zadihamo.

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.