Brovarišice in brovariši.
Medspletna situacija … obstaja?
Danes dajmo na hitro eno reči o tem, kaj »je.« Ne po heideggrovsko, čeprav je njegova hiša prekrasna in na njenem postavju je mnogo tehničnega; niti ne po eleatsko, na žalost je parmezan te dni bolj popularen od Parmenida; niti ne po Haristotelesovo metafizićki, kot prvo filozofijo, ki češ da nam pove nekaj o naravi vsega. Ali pa vse o naravi, odvisno od tega ali ste naročeni na Lady. In evoga, hotel sem biti preveč imeniten in začel naštevati različne primere mislecev iz preteklosti pa tako popolnoma razdrl impakt uvoda. No, skratka, želel sem začeti s tem, da bomo malo po svoje načeli prosti premislek o tem, kako sploh lahko govorimo, da nekaj »je.« Ali obstaja dno, ki ga bo sidro zadelo, kadar uničeni in razdrti iščemo zavetje pred neizprosnim viharjem obstajanja?
Centralna ideja tegale doživljajskega spisa bo vprašanje meje. Takiste meje, ki je Joškotu burila duhove in slehernemu 16-letniku prekriževala načrte, ko je prvič slišal kaj pomeni »Ne.« Kaj je meja? Kako naj se je sploh lotimo. Gre za tako sijajno mogočen koncept, rabljen v prostorskem pomenu, geografskem pomenu, geometrijskem pomenu, jezikovnem pomenu, prenesenem pomenu, in tako naprej v ubistvu vseh mogočih predikatih. Pa vendar, vsakomur od nas je kar nekako od boga dano razumevanje, kaj je vsem tem pomenom skupnega. Morda najbolj fundamentalna človeška aktivnost ločevanja (?), to ni tisto, tako in tako ni tako in drugače vsebuje v samem sebi razmejitveno dinamiko. Mogoče zato zadnje čase tako radi ločujemo smeti? Ampak kaj meja je? Kje je mejni kamen med ponočno omarico in kocko na njej? Ali gre za vizualni aspekt roba? Kaj pa potem pri zvoku, kako ločim posamezne zvoke uličnega vrveža? Kje je carina med razločanjem razlike med občutjem razočaranja in občutjem izdaje? Kako pa potem ločujem misli? Enkrat je eno, potem pa kar naenkrat drugo. Vse vmes je pa kaj? Neke vrste burek? Seveda pridni bro-alci bodo takoj opomnili, da takšen perfidni izmšiljotek vodi v neskončno regresijo, da nekje moramo postaviti mejo (Aha!) in reči: »Do semle je pa good inaf.« Prav skoraj po wittgenštajnovsko, pomen je raba, »razumem, kako uporabljaš besede, s katerimi nekaj sporočaš in to je dovolj.« Da se sploh lahko kar koli o čemer koli zmenimo (kaj šele strinjamo), moramo nekje reči: »Na površini bo čisto v redu.« Na neki način kot pri frizerju. Ampak težava se stopnjuje: na isti način lahko to rezilo, ki ni occamovo, uporabimo na naslednji stopnji ali pa dimenziji (za sekundo sem se počutil kot matematik) in rečemo: »Ko zlagam besede, ki so good inaf, v serijo zaporedij z medsebojnimi semantičnimi in semiotičnimi pravili orodja izražanja, ki je v poljubni kulturi sprejemljiv, dejansko skupaj kujem male good inafke v bolj in bolj kompleksno misel.« Od frizerstva do kovaštva. Torej, na kateri točki zdaj zamejim referenco teme? Vsaka tema je dobesedno neskončno dimenzionalni vektor (matematik!), ki ga nismo sposobni zajeti v celoti, zato ga moramo vzeti približno. Vzemimo npr. za seksi referenco vprašanje spola. Fundamentalno nerazrešljiva diskusija. Kulturno, fenomenološko, družbeno, politično, biološko, kemijsko, fizikalno, medicinsko itdsp. (in tako dalje s predikati) ne-raz-reš-ljiv debakel. Na katero koli stran se postavim, argumenti zdržijo le, če so ponovno podvrženi meji nekakšne sprejemljive množice verjetja. Ideologije po domače. Lahko sem butast v eno smer in se spotaknem ob naiven there is only XX and XY you NPC pleb. Lahko pa sem butast v drugo smer in začnem naštevati možna stanja počutij v svojem telesu in jih označevati z alfanumeričnimi znaki. Že če ostanemo na spektru političnega, je debata tu arguably nerazrešljiva. Ampak pomislimo, kaj se zgodi, ko dodamo notri vse ostale možne aspekte, ki bi vprašanju spola pritikle. Če začnemo večati spekter, postanemo samo naključje na neki skali na robu ene manjših galaksij. Če zmanjšamo spekter, pridemo do tako malih reči, da med njimi vladajo svoje zakonitosti, ki za nas ne veljajo, čeprav so še vedno Mi in se pojavi ponovni problem, kje zdaj postaviti good inaf mejo: »Okej, to ni več človek … to od tu naprej pa je.« Tukaj, ta, »trenutni je« je good inaf, ki je kipec iz gline informacije naših instrumentov in za katerega nam je mar, ker je … vse kar poznamo. In najhujša nočna mora znanstveno obarvane poti, ki išče razmerja vzrok-posledica v vsem; in vse v tem razmerju je končna postaja nekje v prihodnosti, kjer je to razmerje popisano in znano, a nam o sebi ne zmore povedati ničesar.
Govorim lahkotno. Stvarem priti »do dna« je nemogoče. Lahko pa postavimo meje in rečemo: »Od tu do tu velja.« Kdo bo koga? Kot naša preljuba igraIgrica. Zatorej ne si pretirano predaleč upati in misliti, da gre pri neizprosnem viharju obstoja za kar koli drugega. Why. So. Serious-a?