Nekega dne pred davnimi časi je umetnik ustvaril majhno in zelo lepo sliko in jo postavil tako, da jo je lahko videl v ogledalu. Rekel si je: »Sedaj jo dvojna oddaljenost še dodatno razneži in je dvakrat lepša, kot je bila.«
Živali v gozdu je s sliko seznanil domači mačkon, ki so ga vse občudovali zaradi njegove učenosti, njegove ukrojenosti civiliziranemu svetu, njegove prijaznosti, vljudne narave in ker jim je znal pripovedovati o stvareh, ki jih same niso poznale. Slika je pritegnila njihovo pozornost in spodbudila lepo mero govoričenja, zato so mu vse začele postavljati vprašanja. Zanimalo jih je, kaj je na sliki in maček je pojasnil:
»To je ploščata reč,« je odvrnil, »čudovito ploščata, čudežno ploščata, očarljivo ploščata in elegantna. In, oh, tako zelo lepa!«
To jih je navdalo s takšnim vznemirjenjem, skoraj blaznostjo, in vse so se strinjale, da si jo morajo ogledati. Nato je medved zasanjano vprašal:
»Kaj pa je na njej, da je tako lepa?«
»Njen izgled,« je odgovoril maček.
To je živalski zbor še bolj presunilo in nedoločljivost jih je ovila v še večje zanimanje. Potem je spregovorila krava:
»Kaj je to ogledalo?«
»To je takšna luknja v zidu,« je nadaljeval mačkon, »zazreš se vanjo in tam zagledaš sliko in ta je tako sladka in topla in eterična in navdihujoča v svoji nepredstavljivi lepoti, da se ti začne vrteti od nje in skoraj v celoti te preplavi zanesenost.«
Do tega trenutka je bil osel popolnoma tiho, sedaj pa je začel izražati svoj dvom. Rekel je, da še nikoli ni obstajalo nič tako lepega in da tudi sedaj to ni mogoče. Če je bilo treba cel pehar zapletenih pridevnikov, da bi opisal tako lepo stvar, je trdil, je čas za sumničavost.
Hitro je bilo opaziti, da se je dvom naselil v glave prisotnih, zato se je maček užaljen umaknil nazaj v hišo. Za nekaj dni so vse živali pozabile na sliko, a v tem času je radovednost začela nov pohod in zaznati je bilo svežo mero zanimanja v gozdu. Živali so se spravile na osla, ker jim je pokvaril predstavo o tako navdušujoči sliki, četudi ni imel nobenih dokazov za svoje obotavljanje. A osel se ni dal. Če želijo resnično izvedeti, kdo ima prav in kdo se moti, on ali maček, je predlagal, se bo zmuznil v hišo in pogledal v luknjo v steni in vsem povedal, kaj je zagledal v njej. Zbor se je strinjal, da je to najbolj smiseln predlog in prosil ga je, naj se nemudoma podviza — in se je.
Ker pa ni vedel, kje v prostoru mora stati, se je pomotoma postavil naravnost med sliko in ogledalo in posledično slika ni imela možnosti, da bi se mu razodela. Tako se je hkrati razočaran in zadovoljen s svojo predhodno presojo vrnil v gozd in oznanil:
»Maček se je lagal. V tisti špranji ni nič drugega kot navaden osel. Ne duha ne sluha o čudoviti ploščati stvari. Bil je lep osel, to že, in prijazen, a vseeno nič drugega kot osel.«
Slon je vprašal:
»Pa si dobro videl? Razločno? Si bil dovolj blizu luknje?«
»Zelo razločno sem videl, Hathi, kralj zveri. Bil sem tako blizu, da sem se z nosom naslonil nanjo.«
»To je zelo čudno,« je nadaljeval slon, »mačkon je bil do sedaj vedno zaupanja vreden vir — vsaj kolikor je meni znano. Zakaj bi začel lagati zdaj? Poskusimo z drugo pričo. Pojdi, Baloo, ti poglej v luknjo in se vrni s poročilom.
In medved je odlomastil proti hiši. Ko se je vrnil, je rekel:
»Tako maček kot osel sta se nam zlagala; nič drugega ni v tisti luknji kot en sam medved.«
Zbor je preplavilo veliko začudenje. Sedaj so si vsi želeli preveriti zadevo, da bi se dokopali do resnice in slon jih je enega za drugim poslal preverit.
Najprej kravo. V luknji ni videla drugega kot kravo.
Tiger je našel le tigra.
Lev je našel le leva.
Leopard je našel le leoparda.
Kamela je našla kamelo in nič drugega.
Hathi je počasi izgubljal potrpljenje. Če se ostali niso mogli strinjati, kaj se nahaja v tisti presneti špranji, se bo moral prepričati sam. Ko se je vrnil iz hiše je vse po vrsti obtožil za lažnivce; še najbolj pa je bentil čez mačkonovo slepoto. Trdil je, da bi le slaboviden norec lahko v tisti špilji v tistem zidu lahko videl kar koli drugega kot slona.
Maček, ki je vso galamo opazoval s strehe hiše, si je le zadovoljno predel in mislil sam pri sebi:
»V besedilu lahko najdemo le to, kar vanj sami prinesemo, če se bomo postavili medenj in zrcalo lastne domišljije. Svojih uhljev morda res ne vidim, so pa kljub temu tu.
‘Basen‘ je prevod basni ‘A Fable‘ pisatelja, esejista in humorista Marka Twaina.
Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.