Cenjeni gospod Gautama!
Ste že vedel, da vam bom pisal? Bi kar pričakoval, glede na to, da ste Buddha. Naj se vam vendar predstavim – vsaj tako, kot se doživljam sam. Moj privzeti oklic je Neko Zveneče Ime. Izbral sem si ga po podobnem principu, kot ste sami dosegli svoje stanje permanentnega Uvida. Nekaj časa sem gruntal, preizkušal, potem pa se je v čarobnem trenutku pojavilo pred meno, in vedel sem, da je to to. Predstavlja nekaj nedoločenega, a če kdo le malo pomisli, mu je takoj jasno, zakaj se gre. He, ne vem sicer, zakaj vam to sploh razlagam. Mogoče zato, ker me še nihče ni o tem nič vprašal pa bi se rad nekomu zaupal. Ne glede na to, kako trivialno in brezpredmetno je v kontrastu s širšo sliko celotnega stvarstva, je meni osebno pomembno. Navsezadnje, če se kamenčki v mozaiku ne počutijo vredno le kaka slika bo potem to?
Kakor koli že, pozdravljeni! Mejduš! Ravnokar se mi je razodelo, kaj se pravi biti vseprisoten! Seveda zgolj v teoretičnem in intelektualno stimulativnem smislu. Se pravi, če ste prisotni vsepovsod, to pomeni, da med Vami in mehanizmom Narave, principom Božanskega, ni nikakršne razlike. V osnovi smo vsi Buddhe, torej, rojeni Razsvetljeni, le pozabili smo! Prekriva nas debela, trda plast dezinformacij, slepih ulic iz katerih seveda sledijo zgrešeni sklepi in identifikacije. In kako to, da smo pozabili? Hja, že rojeni smo v svet, poln pozabe, čigar vseobsegajoči pritisk je vsaj preko zaznave tako močan (in v Realnosti povsem ničen), da mu le redki, ki jim potem pravimo Posebni, docela ne podležejo. Če se sklicujemo na razne knjige in teorije za samopomoč, smo sicer zares vsi posebni (Buddhe) ampak ti posebni so pa zares še posebej posebni, ker so svojo posebnost ohranili, ali pa jo ponovno pridobili, oziroma se jo spomnili in ne dosegli. Kot taki zaključkov o vesolju, življenju in sploh vsem ne vlečejo toliko iz okolja, ampak vedno bolj iz sami sebe, saj izkustveno spoznajo, da je tu pravi in najbolj verodostojni vir informacij. Okolje mogoče uporabljajo zgolj kot manifestirano referenco svojih doživljanj. Kakor v Nebesih, tako na Zemlji. Iz zgrešenih predpostavk lahko izhajajo le zgrešeni zaključki, ki postanejo nove zgrešene predpostavke, na katerih baziramo nove zgrešene predpostavke in tako naprej in nazaj v začaranem krogu rojstva, smrti in reinkarnacije že za časa tega življenja – samsara. Potem se pa najdejo taki kot ste vi, ki v spontanem trenutku vsakodnevne blatne mizerije, ugledajo zrno zlata. Oči se jim razširijo ob pravi vrednosti nečesa, ne vedo natanko česa – Nekega Zveneča Imena morebiti – za katerim nagonsko začutijo prvinskost in resnično vrednost. Ostali se skozi razpoko svojih zidov, ki smo si jih ustvarili s špekuliranjem, teoretiziranjem in opisovanjem tega, kar zaznavamo, ujamemo v lastno kletko, ki je pravzaprav sploh ni, a se je ne glede na to krčevito oklepamo, zaklepamo vrata in jo branimo pred napadi takih, kot ste vi, gospod Siddharta, ki nam zgolj želijo pokazati Resnico. Taki spontani momenti se pripetijo mnogim. Tudi vam se je. Kar Vas dela Posebnega, je, da niste zamahnili z roko, zmajali z glavo, se zmedeno ter živčno zahahljali v nejevernosti in s pogledom uprtim v tla pohiteli, kamor koli ste že verjeli, da ste namenjeni. Ne! Vedeli ste, da ste odkrili resnično vrednost, ki vam ne bo dala spati, dokler je ne izkopljete izpod debele odeje prepričanj, ki so jih za vas ustvarili drugi. In ste šli. Ne sicer takoj, kar je razumljivo, ne zapusti človek vsak dan vsega znanega, varnega in toplega. A že, kot rečeno, kratek in globok uvid v resnično Resničnost vam je kratil noči in rahljal in razkrajal odnose in navezanosti do žene, sina, očeta, imetja, naziva in kar je še takih okov, ki nas na poti spominjanja vežejo ravno zato, da nas krepijo, ko jim poskušamo ubežati – Resnico in kar je takih psihedeličnih drog namreč prenesejo le najčistejši in najmočnejši umi.
Ne razumite me narobe. Povsem jasno mi je, da v Kreaciji obstaja nebroj različno potentnih bitij (kakopak), ki posedujejo informacije, ki jim omogočajo izvajati stvari, za katere se povprečnemu Janezu sploh ne sanja, da bi se mu moralo o njih sanjati. Pa tudi če bi se mu, bi najverjetneje presegalo njegovo sposobnost razumevanja. OK, razumevanja mogoče še ne nujno, izkustva pa vsekakor. Očitno je tudi, da ta potentna bitja obiščejo naš zahojen planet, da bi nas opomnila, da le ni tako kul, če sosedu crkne krava in kako brez pomensko je imeti najbolj zeleno travo, če se nihče ne igra na njej. Obstajali so ljudje, ki so vse te dogodke zapisali. Obstajali in še vedno obstajajo razni moči željni šarlatani, ki so »svete« tekste kreativno prepisali, razlagali in prevajali. Jaz pravim, če si toliko butast, da se jim pustiš nategnit, naj te pa peče. Verjamem pa tudi, da nečesa povsem izmišljenega ne moreš dan na dan prepričevati ljudi cela stoletja, ne da te ne bi nekdo spregledal. Ne, ne, nekaj že mora biti na enem in istem sporočilu, ki so ga prinesli Vaši predhodniki in nasledniki. Krišna, Jezus, Mohamed. Ni, da bi vas vse metal v isti koš, ste pa ziher na isti deponiji. Modrijani in učeniki ter zgodovinarji naj se kar prerekajo ali je bilo prej jajce ali kura. Osebno mi je to velika izguba časa, ker živim tu, danes. Če je jajce užitno, ga pač pojem, kuro pa pustim v miru, da bo revica lahko še kako zvalila, a ne?
Pardon, mogoče sem malo zašel. Navsezadnje lahko moje laično razmišljanje povsem preskočite. Namen pisma je bil zgolj čestitka Vašemu razsvetljenstvu. Ne bom lagal, tudi sam stremim k temu. Ljubiteljsko. Vam to lahko povem, saj verjetno bolje kot kdor koli veste, da je to edino po čemer kot duše stremimo. Razne materialne dobrine so zgolj produkti, ki pritičejo in služijo temu iskanju, sami po sebi pa so prazni, bežna “sreča”, ki izhaja iz njihove pridobitve pa zgolj iluzorna. V najbolj nemogočih sanjah bi se dokončno rad spomnil še za časa tega življenja. Ni pa to nekaj, kar mi lahko omogoči Peter Poles. Zatorej, čestitam! V prvi vrsti za tisto prvo, pogumno odločitev, da preskočite zid in spizdite od doma. V tistem ključnem trenutku ste na neki način že bili razsvetljeni. To je bil vaš prvi korak na potovanju tisočih kilometrov. V Vašem primeru je bilo to sicer tistih nekaj let, ko ste nabirali izkušnje pri različnih učiteljih in tehnikah, ki pa vas vseeno niso povsem zadovoljile. Čestitam vam za to! Čestitam vam za vztrajnost in pogum ter iskrenost do samega sebe, da obzidja in udobja ter doma, ki ste ga zapustili, niste zgolj našli nekje drugje, ampak ste težil sami sebi, dokler niste razumeli, da boste enostavno morali pogruntati nekaj povsem svojega, brezčasnega, a vendar svežega. Nekaj, kar obstaja že od vekomaj in bo obstajalo na veke vekov, a je le bilo pripravljeno, da se skozi vas pokaže v novi formi. Vse to je prispevalo tisti poslednji resoluciji, da se usedete pod tisto jebeno drevo in ne vstanete … kaj vstanete, nog niste premaknili, dokler ne ugledate. V bistvu ste bili pravi Punk. Če malo pomislim, ne bi bil presenečen, če bi bili prisotni, ko je Johhny Rotten prvič zahreščal v mikrofon. God save Himself, bi verjetno peli Vi.
Pa naj za zaključek pisma pristavim še zahvalo in priprošnjo. Ne vem, kako vas ljudje, ki niso posebej seznanjeni z vami, tretirajo. O vas si verjetno mislijo marsikaj, malokdo pa ve, da ste bili pravzaprav znanstvenik, ki ste z lastnorazvito znanstveno metodo svoj um oblikovali v pripomoček, s katerim ste raziskovali in secirali pravo naravo Resničnosti. In to povsem odprtokodno vsakemu iskalcu in mentalnemu hekerju na voljo, da se duhovno opravnomoči in iz enačbe izloči kakršne koli institucionalizirane posrednike. Navsezadnje nikoli niste hoteli, da bi budizem postal Budizem, ampak jebi ga. Ljudje smo pač ljudje. Prost, neuklenjen tok Luči nas prestraši bolj kot vse drugo, zatorej mu moramo nadeti uzde organizirane religije. Namesto, da bi se Toku prepustili, ga zajezimo, da nas ne bi preplavil. Ko vas je Svetloba dokončno našla v stanju, v katerem se vam je lahko povsem razodela, tega spoznanja niste privatizirali, ogradili, patentirali ali kako drugače omogočili dostop zgolj par posvečenim. Navsezadnje se take reči rešijo kar same od sebe. Vrh je »rezerviran« le za tiste najbolj odločne in predane. No, pa saj ste to sami Uvideli! Zahvaljujem se vam torej, da niste obsedeli pod tistim drevesom in se brigali zgolj zase, ampak ste odšli nazaj med navadne smrtnike in svoja spoznanja delili kot Jezus kruh in ribe. Mogoče ne ravno ribe, ker ste strogo obsojali klanje živali, ampak saj veste, kaj sem hotel reči. Začeli ste učiti in ustanavljati šole, ki se jim imam – po dolgih in turbulentnih stoletjih – zahvaliti za tisti mesec, ki sem ga (v izpopolnjevanju metode Vipassane) imel srečo preživeti tudi sam. Kakšno olajšanje je pravzaprav deset dni popolne tišine in gledanja vase, da bi odpravili prav zagledanost vase. Kakšno olajšanje je pravzaprav odstranitev naprave, ki je po defaultu namenjena povezovanju ljudi, a smo jo uspešno pripravili do tega, da nas razdruži od lastnih občutkov, ki so nam edini gotovi kažipot v tem neprestano spreminjajočem redu kaosa, ki mu pravimo Življenje.
Nenazadnje pa naj pridam še priprošnjo, mogoče že kar molitev. Nekaj v stilu metameditacije. V zadnjih mesecih mi je Vipassano uspelo izvajati dokaj redno. Vsaj bolj redno od katere koli druge metode, ki sem jo poskusil do sedaj. Že to mi veliko pove. Če ne drugega, da je res »zame« in jo z veseljem priporočam vsakemu, ki ne bi rad na smrtni postelji pogruntal, da bi si lahko čas pred odhodom močno olajšal. Vsakemu, ki bi si želel razumeti, da ga stvari in dogodki ne doletijo, ampak si jih, zavestno ali ne, preko neizprosnih zakonov narave, na pot postavi povsem sam. Vsakemu, ki bi želel bolje ali celo v polnosti razumeti, da je lahko srečen ne glede na to, kaj si na pot postavi in da je ravno ta »brezbrižnost« prava sreča. Navsezadnje vsakemu, ki bi bil rad zares kul in največji težki jebač, ne da to sploh je.