KOMIK: A poznate tisti filing, ko se vam pojavi eno vprašanje in ga ne spravite iz glave cel dan?
(PUBLIKA kima)
KOMIK: Resno. To vprašanje sem si zastavil včeraj. Nimam odgovora. Kogar koli sem vprašal, nima pojma. Vprašanje se glasi takole: kako smo prišli do sira?
(PUBLIKA negoduje)
KOMIK: Saj vem, saj vem, nekaj izmed vas je dobro poučenih, mogoče ste celo prišli s kmetov in si sedaj želite samo to, da mi iztrgate mikrofon in nas podučite o tem, kako naredimo razne mlečne izdelke. Ampak ne sprašujem po recepturi ali čem podobnem. Zanima me, kako smo sploh prišli na idejo, da bi delali sir?
(PUBLIKA prekine negodovanje in se zamisli)
KOMIK: Glejte. Sir je, logično, super stvar, ker vemo, kako se ga naredi in smo ga poskusili. Ampak pomislite na človeka, ki te izkušnje ni imel. Pred 8 tisoč ali nevemkoliko leti je moral neki Asirec pogledati v skledo, polno sesirjenega mleka, in reči: »Aha, to pa ima potencial!«
(PUBLIKA se smeji)
KOMIK: Si lahko predstavljate takšnega optimista? Danes lahko človeku natočiš poln kozarec izbranega pira, pa bo videl samo dno. Spil ga bo in se pritoževal, da je dobil mali glaž namesto superce.
(še več smeha)
KOMIK: Ta genij, ta legenda, pa se je zagledal v skledo pokvarjenega mleka. Opazoval je mušice, ki so srale in umirale v njej. In obraz se mu je razlezel v nasmešek. »Hej, iz tega pa še bo nekaj!«
(PUBLIKA umira)
KOMIK: Ta človek bi nam moral biti v navdih, kajne? Iz zasranega mleka je napravil živilo, ki ga bo še tisočletja uporabljal ves svet!
(PUBLIKA zadovoljno kima in se reži)
KOMIK: Dobro. Lepo. Ampak, sedaj vam bom razkril drugo plat zgodbe. Namreč, iskreno mislim, da ta človek sploh ni bil genij. Razumem, zakaj bi ga imeli za genija v njegovem času, ampak tukaj smo nekaj spregledali.
(PUBLIKA utihne in prisluhne)
KOMIK: Poglejte. Obstaja en način, kako priti do približka sira. Ni treba neskončnega preizkušanja, jeklene volje in neusahljivega optimizma. Dovolj je najbolj osnovni gradnik človekove družbe – lenoba!
(PUBLIKA se zresni)
KOMIK: Predstavljajte si torej lenoriteža izpred 8000 let. Skleda mleka se mu je ravnokar sesirila, medtem ko je reševal rebuse ali kar koli že. Tip bi moral seveda zliti zadevo proč, ampak … Se mu ne da. Pusti jo tam, da se siri naprej.
(PUBLIKA se spet reži)
KOMIK: Saj vidite, kam to pelje, kajne? »Bom že jutri spraznil, saj bo počakalo,« si reče. Tako govori cele dneve. Mleko razpada v trdne delce, ki se sušijo. Po enem tednu ostanejo samo še smrdeči trdni koščki. Zdaj se mu vse skupaj že tako gabi, da odnese na drugo stran sobe, da mu ne bi bilo treba vohat. Ampak sprazni pa ne!
(PUBLIKA se tolče po kolenih)
KOMIK: In po neskončnih urah in dneh neznosnega razkrajanja ta človek končno ugotovi, da je postal – lačen. In ob svoji tipični lenobi poseže po prvi stvari, ki mu pade pod prste … Torej, odurno posušeno sesirjeno mleko. In ugotovi, da sploh ni tako zelo odurno! In ugotovi, da je ravnokar nahranil vse lene ljudi!
(PUBLIKA umira od smeha)
KOMIK: To, dragi moji, ima resne zgodovinske posledice. Ves čas so vam vbijali v glavo, da se brez muje niti čevelj ne obuje. Tukaj pa imate tipičen primer, kako je lenoba, nepripravljenost na najmanjši trud, spremenila svet! Leni ljudje so nas rešili pred lakoto!
(Krohot PUBLIKE se stopnjuje v crescendo)
KOMIK: To ni vse, kar nam je prinesla lenoba. Ljudje, ki so slepo zaupali, da se bo vse dobro izšlo, ne da bi mignili s prstom, so nam prinesli še nekaj – najbrž največji dogodek tega tisočletja! Čakali so ob strani, gledali proč, izkazali izjemno lenobo in … Dopustili, da je kanclerstvo Nemčije dobil Adolf Hitler!
(PUBLIKA osupne)
KOMIK: Samo pomislite, taisti tip ljudi, ki so nam prinesli eno najpomembnejših živil v zgodovini, so nam prinesli tudi največjo vojno v zgodovini. Sir in Adolf Hitler sta nastala po dobesedno isti poti! To je bilo vse, hvala vam!
(KOMIK sklizne, preden bi ga PUBLIKA linčala)