ŠPORT 2020

Če pa kaj, potem je pa v 2020 šport nekaj, kar je več kot vredno spremljat. Posebej za tiste fotre, ki so se že sto let nazaj odločili, za koga bodo navijali in od tega ne nameravajo odstopiti za nič na svetu. Četudi njihovi izbranci že devetindevetdeset let ne igrajo več nič podobnega dotičnemu športu. Kar pa se – roko na srce – v 2020 sploh ne dogaja! Sploh!

Pravkar je Rafa Nadal osvojil še svoj trinajsti Roland Garros. Mislim, kaj je to? Rafael Nadal. Če zadnji babici na svetu postavim nalogo, naj imenuje najboljših 5 tenisačev vseh časov, bo mednje štela Nadala. Fedo, Sampras, verjetno Borg, mogoče Agassi, še kakšen, ki ji je bil lušten, ko je bila njegovih let, kak Becker recimo, potem bo s seznama črtala Emersona in na koncu priznala, da brez Nadala res ne gre. Tipček je osvojil 20 slamov pa še kar ni končal. Kaj je s temi legendami, da še kar nočejo v penzion?

Šli smo spat in se zbudili ob novici, da so naslov prvakov NBA osvojili Lakersi z LeBronom na čelu. Kaj je s to mladino, da ne more parirati zagonu in vsem fizikalijam nekoga, ki bi lahko upravičeno dejal, da je zdaj pa res že preutrujen? Medtem, ko so kosti in mišice in živci izdali potegovalce za najboljše basketaše na planetu, od Kevina Duranta prek Jamesa Hardna do Giannisa Antetokounmpa, najbolj priznani med njimi popelje svojo ekipo do trofeje. Kaj je s temi legendami, da še kar nočejo v penzion?

V snookerju je naslov svetovnega prvaka letos osvojil že nekaj časa splošno sprejeti najboljši igralec te discipline vseh časov, Ronnie O’Sullivan. Snooker je postal šport, kjer je konkurenca tako zvita in zahrbtna, da lahko vsak premaga vsakogar na vsakem turnirju. Mularija s Kitajske premaguje vse po spisku, Robertsoni, Selbyji, Trumpi in Murphyji se ne dajo in se stalno uvrščajo v zaključne dvoboje, na vsake toliko pa še kak Jimmy White nakaže, da je pri svojih 58-ih sposoben pomesti z najboljšimi. Piha z vseh vetrov, igralce odnaša sem in tja, presenečenja se dogajajo na vseh korakih, na koncu pa na nogah ostane eno samo ime, O’Sullivan. Kaj je s temi legendami, da še kar nočejo v penzion?

Neuer je popeljal Bayern do pokala Lige prvakov. Djoković je vzel Avstralijo, naslovnice NFL-a so se spet vrtele okrog Toma Bradyja, Lewis Hamilton še kar naskakuje Schumacherjeve rekorde, sklepam, da je finsko državno prvenstvo v smučarskih skokih osvojil Jane Ahonnen. Tako, pač, za joke.

Sem strastna navijačica mladih, up-and-coming, nadebudnežev v vseh igrah, saj verjamem, da prav oni vnašajo novosti in s tem ženejo razvoj. Stari mački preigravajo naučene finte; moram pa tudi jaz priznati, da je odpor, ki ga letos kažejo vse zgoraj naštete legende in še mnoge druge nenaštete, več kot občudovanja vreden. In tudi gledanja vreden. Lekcije, ki jih delijo kuščarjem, so entertainment par excellence.

Vse skupaj, kot je bilo pričakovati, spremlja večna debata oldskul vs. njuskul. In to je tudi edini del, ki mi gre na nevrone pri vsem skupaj. To debato lahko imajo vinjeni fantasti, ko primerjajo Steffi Graf in Sereno Williams. Ali pa MJ-ja in LBJ-ja. Ali pa Alexa Higginsa in Judda Trumpa. Ne podležite temporalnim varkam in ne me prepričevat, da je zlata doba tenisa mimo, ker je Novak spet pogrizel Tsitsipasa. Ali pa da je danes košarka za pussyje, ker je Donka cepnil v prvi rundi, Gogi pa pogrizel do finala. In ne mi primerjat Suljota s Dževadom in dejat: »Mogoče ga je Trump res večkrat našeškal, ampak ko šteje največ, kdo osvoji lovoriko?« Če se greste to debato in primerjate stare lisjake z vzpenjajočimi se zvezdami, pozabljate na eno ključno, ključno spoznanje, ki nam ga je leto 2020 serviralo na pladnju: tudi najboljši so iz leta v leto lahko še boljši.

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.