Arhiv Značk: kratka proza

NIMFOMATIČNI PORIVAČ

Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Čedna, temna in drugačna, tako si jo je zamislil. Z besedami, polnimi vznesenosti in čebljavosti. Z rokami pri telesu in tesnimi kavbojkami mu je medla domišljijo. Ni bilo dolgo, ko je zazvonilo iz cerkve sredi Prešerca. Na klopci, sam, s slušalkami v ušesih se je zavedel, da vendar ni tam, kjer misli, da je. Da vendar ni nikogar takšnega pred njim. Le tišina in utrujen sladoledar, utrujen napevov vsakodnevnih glasbenikov in tistega harmonikaša. Ateja, ki se že leta ni prestavil s Čopove ulice. Zdaj so mu želeli z občinskim zakonom razjebat vsakdanjik, pa se vendar ni dal. Tam je sedel s harmoniko, imela je dve sfukani tipki. E2 in D1. Saj sta igrali, le zataknili sta se včasih. Nato je pač namesto čistega E-ja vžgal še sedemko zraven. Kot da je kakšna razlika za mimoidoče. Kot da se kdo še obregne ob ton, ko je vendar mesto ravnokar zaplavalo v poletne japonke, kiklce in veter, ki je ženskam skrivoma pihljal čez prepotene hlačke. Preberi več NIMFOMATIČNI PORIVAČ

ROYAL

Najemnina. To je bilo vse, okoli česar se je vrtelo moje življenje tisto leto. Zaslužiti za najemnino. Vsako noč, gagati na nočni izmeni v jebeni Danny’s na jebenem Stripu, čakajoč jebene turiste v Las Vegasu, ki so bili preveč jebeno zabiti, da bi poiskali menzo, kjer je bila hrana cenejša in boljšega okusa.

Vsako noč, osem ur čakajoč te ljudi. Osem ur med zamaščenim, oranžnim, umetnim usnjem in umazanimi, iveralastimi mizicami. Osem ur med nesposobnimi šefi, ki so posedali celo noč in kadili cigarete, medtem ko so si mene podajale besne stranke, vpijoč: »Kje je moja kava?« in, »Kaj počnejo tam zadaj, morajo kravo še zaklat’?« Preberi več ROYAL

GLAVE ŠT. 1, 2, 3 IN 4

Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Mogoče je dvignil obrv, a zavedal se je, da tega s to glavo še ni zmogel. Ko je prišel domov, si jo je odvil in jo dal na mizo. Mesto št. 3. To je bila glava za vsakdan. Za takrat, ko je hodil naokoli z belo in usrano majico, ko je drkal na stare in že oguljene pornovidee, vlekli so se, kot bi imeli v glavah še vedno analogne trakove. Res neumna tehnologija bi lahko rekel. Pa ni rekel, ker ni rabil. Misli so se lepile po prostoru. Preberi več GLAVE ŠT. 1, 2, 3 IN 4

PORNIČ

Ni velikokrat, da bi človek hodil po malem domačem kraju in srečal kaj pametnega. Kaj šele kaj lepega. Kaj šele kaj takšnega, kar ti je lepšalo dneve v domači postelji. Na domačem travniku. Pristna desničarska romantika kot podlaga za ekstremne levičarske svinjarije in nemoralne podvige. Po vseh redundantnih dneh in po vseh zlizanih in zablodelih mislih se je znašla pred mano v črni oblekci, ki se je končala precej nad koleni. Ravno prave dolžine. In takšna je stala pred našim merkatorjem. Če bi sedela na kolesu, bi ji že lahko pošpegal pod tkanino in ošinil odtenek barve hlačk. Preberi več PORNIČ