OČITEN SAMOMOR

»Lahko bi jo sestavil v domači baraki, če bi želel,« je dejal laboratorijski raziskovalec svoji ženi. »Potreboval bi le tri sestavine, vse dobro poznane – čeravno sta dve od njih umetne narave; in nič drugega kot košček segrete žice. V roku dveh sekund bi se Zemlja sesedla vase v ognjenem plamenu.

Nenadoma bi se pojavil žarek svetlobe a nebu in potem … bi vesolje živelo dalje kot doslej, le en planet manj bi obstajal.«

Žena mu je odvrnila: »Osnovnošolska preudarnost bi narekovala, da takšne substance umaknemo s sveta.«

»Takšno razmišljanje je povsem normalno,« je nadaljeval raziskovalec. »Problem je v tem, da so tako zelo razširjene in v splošni rabi, da bi se jih bilo zelo težavno znebiti.«

»Kar hočeš reči je,« je nadaljevala ona, »da če se znanje, o katerem mi pripoveduješ, razširi v javnosti, bo imel vsak norec ali kriminalec priložnost, da uniči celotno človeštvo?«

»Tako je. Če se znanje razširi v javnosti.«

»In obstaja razlog za preplah, da se bi to lahko zgodilo?«

»Nemogoče je biti povsem brez strahu. V tem trenutku znanje poseduje le peščica najpametnejših raziskovalcev na planetu – vse skupaj okrog 30 ljudi.«

»Zakaj tako veliko?«

»Možnost odkritja znanja, ki ga zdaj posedujemo, nas je prvič prešinila na enem od tedenskih sestankov, ki se jih udeležujejo naši najboljši raziskovalci. Veliko nas je delalo na projektu, ločeno po skupinah; do neke točke z eksperimenti, od tam naprej pa z matematičnim špekuliranjem, na koncu pa smo vsi prišli do istega sklepa.

Kar ti pravim sicer ni preverljivo s poskusi, a vendar so naši zaključki brez najmanjšega dvoma pravilni.«

»No, brez dvoma,« je odgovorila njegova žena, »je torej tudi sklep, da bi bilo najbolje, če bi to znanje kar se da hitro zradirali iz vaših spominov.«

»Tudi o tem smo že govorili in prav to bo osrednja točka naše diskusije na jutrišnjem sestanku. Obstajajo namreč različna mnenja.

Težava je v tem, da četudi uničimo vse izračune, s katerimi smo prišli do sklepov, sta sam proces in sestavine vse preveč preprosti, da bi jih bilo moč kar tako odmisliti – še posebej veliki umi, kot so naši.«

»In vendar,« ni odnehala ona, »se zdi edina razumska poteza … najboljša poteza, vse tiste, ki so proti umiku tega znanja, zapreti v smrtonosno komoro, preden bi lahko storili kaj neskončno slabega.«

Profesor Grafton se je strinjal s tem. Nič več si nista imela povedati in njegova žena je počasi zaspala.

Grafton po drugi strani ni uspel spati. Že teden dni se je ubadal s premišljevanjem sveta, kjer bi bilo splošno razširjeno znanje med ljudmi, da se vse lahko poruši v enem samem trenutku posameznikove kaprice.

Grožnja brezobzirnosti: »Dajte mi, kar si želim, ali pa se vse konča v naslednji uri!« Tudi najboljši med nami bi se bili prisiljeni vdati v takšnih okoliščinah.

Kako dolgo bi Zemlja sploh še obstajala, če bi se sveže pridobljeno znanje naenkrat razširilo?

Gospa Grafton je naslednje jutro razmišljala drugače od soproga. Moški in ženske se običajno poročajo s svojimi dopolnitvami, ne podvojitvami. Gospa Grafton ni bila nikoli strastna privrženka osvajanja znanja.

Obrnila se je k otroški posteljici, kjer je spalo mlado dete in hkrati pomislila na njegovo sestrico, le eno leto starejšo, ki je spala v sosednji sobi. Nato je spregovorila: »Najboljša stvar, ki bi se lahko zgodila v tem trenutku, bi bila, da bi uničili tisto trideseterico znanstvenikov, ki danes posedujejo to znanje.«

Njen mož je oporekal: »Ampak, draga moja, samo pomisli na to, kdo so ti čudoviti ljudje! Na primer profesor Gribstein. Tu je še doktor Thornton in … «

»Nikoli nisem marala doktorja Thorntona,« je odrezala ona.

Na sestanku tistega dne se je razvila vroča debata. Postalo je jasno, da peščici znanstvenikov ni bila nič kaj všeč ideja opustitve znanja.

Eden izmed njih je si je celo drznil predlagati, da bi svetu obelodanili svoje odkritje in tako postali veliki Koncil tridesetih, ki bi strahovladal svetu in ga oblikoval po svoji volji.

Nato pa se je Graftonu pripeljala ideja. Na naslednjem sestanku bo odsoten (lahko bi se zgovoril na prehlad. Pravi prehlad. Kaj takega ne bi bilo težko sprejeti). In potem: smrtonosni plin, brez vonja, ki so ga razvili za potrebe naslednje vojne – čredo dvestotih krav so pobili v sedemnajstih sekundah z manjšo količino tega plina, kot so jo imeli shranjeno v stavbi, kjer so sestankovali.

Jedka kislina bi bila lahko pripravljena, da ob točno določenem času razžre cilinder, v katerem hranijo dotični plin.

Nihče od trideseterice ne bi vedel, kako so umrli. Prav tako nihče drug.

Bila je to prav privlačna ideja. Celo Maud, njegova dobrohotna žena, vedno polna sočutja do sočloveka, se je strinjala, da bi bila to najpravilnejša poteza.

In tako, ko je minil teden dni do naslednjega sestanka, je bilo vse pripravljeno. Nihče ni ničesar posumil.

Ženi je vse povedal. Mislil si je, da se bo strinjala z njim in ni se motil.

Predvideval je, da je zdaj vse v njegovih rokah. Da mora preudariti, kaj bi bila najmodrejša naslednja poteza.

Maud je premišljevala o vsem živem.

Še enkrat se je obrnila proti spečemu otroku. Nato je storila, kar so od nje terjale okoliščine.

V znanstvenem okolju, kjer sta živela z možem, se ni bilo težko dokopati do strupa. Zlila ga je v njegovo skodelico jutranje kave.

Bil je to očiten samomor. Tako je vsaj povedala preiskovalcem. 29 smrti, ki jih je povzročila njegova malomarnost, je vztrajno trkalo po njegovi vesti, dokler ni obžalovanje postalo prehudo breme.

Zavedala se je nujnosti, da zbriše vse sledi, ki bi lahko vodile do nje. Imela je dva otroka, za katera je morala poskrbeti. In zavedala se je teže zakona te države, ki žuga s prstom nad umorom enega človeka – a po drugi strani zamahne z roko nad pokolom milijonov.

Naughtius Maximus

Očiten samomor’ je prevod kratke zgodbe ‘Obviously Suicide’ pesnika, žanrskega pisatelja, scenarista, knjigovodje in konservativnega politika Sydneya Fowlerja Wrighta.

Z vsem spoštovanjem, Naughtius Maximus.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.