MOJA LJUBEZEN, ŽELEZOMOŽ

Tale zapise sem obljubila Naughtiusu do dneva zaljubljencev pa se mi je brez izgovorov sfižilo. Recimo, da sem si vzela dovolj časa za razmislek. Vprašanje je bilo – pa ne le njegovo, marsikdo me pobara po tem – kateri je moj najljubši ljubezenski film? Sama pri sebi sem ekspresno izstrelila odgovor: Iron Man (2008). Ja, vem, sprašujete se, kako je to ljubezenski film? Saj pravim, da sem potrebovala dovolj časa za razmislek. Mislim, da končno imam odgovor.

Mislim, da je to hkrati tudi odgovor, ki pripomore k razumevanju, zakaj tako zelo velikemu številu (filmskih) nadaljevanj spodleti doseči uspeh izvirnika. Rada bi izpostavila razliko med zgodbo in zgodbo. Exactly. Natančneje: med plot in story. Ajde, plot ne prevajamo (vedno) z zgodbo, ampak vsi smo se že kdaj skoraj vdali pri prevajanju in zapisali/rekli zgodba, ko smo mislili na plot. Zaplet? Preozko. Zasnova? Preozko. Dogajanje? Ja – in vendar preohlapno. Eh, plot, no, vseskp, pač!

Morda se bomo bolj približali temu, kar želim povedati, če izpostavim, da gre za podoben razkorak tistemu, kar smo pri osnovah pisanja razlikovali kot temo in vsebino. Vsebina Železomoža? En tip se fajta proti zlobcem v ful hudi obleki iz jekla in zmaga na koncu. Plot. 16 besed pa še bi se dalo zapisati krajše. Ko človek prebere to poved, brez Djawadijeve glasbene podlage in holivudskih spektakularnih bliskavic, mu je zlahka jasno, zakaj filmi o superherojih ne kotirajo visoko v borbi za oskarje.

Pa je Iron Man vseeno moj ne le najljubši ljubezenski film vseh časov, temveč tudi eden najljubših filmov (top 100 100 posto) pika. Ker zakaj? Ker je tema tako zelo življenjska. Tematska zgodba železomoža je, da vsi nosimo oklepe v interakciji z okolico in da je živeti brez oklepa v resnici res zajebano. Izpovedati čustva je zajebano. Biti vzor otrokom in družbi nasploh je zajebano. Prcat folk u glavo je izi. Zares pomagat ljudem okoli sebe je zajebano.

Kje se to manifestira? V tem, da vsi vemo, kako izi je prodajat orožje in da vsi slutimo, kako zajebano bi bilo zapreti tovarno pištol. Vsaj tisti, ki smo si v preteklosti morali klavrno priznati oversimplificirano ideologijo hipi-komunizma. In medtem, ko se vse to vsebinsko dogaja na velikem platnu, nam Tony tematsko odrašča pred očmi in vsi navijamo, da se bo končno naučil stopiti korak v grozno neznano neznano in rekel svoji Pepper nekaj iz globin črevesja.

To je romantika, ki jo poznam jaz. To, da me fantje ščipajo, da drezajo vame, da se delajo pogumne od A do Ž pa da hkrati nihče nima jajc rečt: »Všeč si mi (ne izključujem možnosti, da seveda nikomur nisem všeč).« To so moje izkušnje. Nihče v službi ne stopi do mene na hodniku s šopkom rož in me čisto po naključju povabi na večerjo. Nimam pojma, kako je biti Jennifer Aniston ali Lopez ali Lawrence ali kdor koli že pač. Imam pa več kot malo pojma, kako človeku, ki ti je všeč to pozabiš povedati. Forever.

Ljubezen pa oklepi grejo z roko v roki v moji knjigi. In – kot pravim – to bi znal biti razlog, zakaj filmi št. 2 in 3 in vsi naprej tako pogosto usekajo v prazno. Zato ker je prvi film že zaključil tematsko komponento zgodbe. Od tu dalje se samo vsebina spreminja. Samo drugi hudobci, drugi efekti, drugi vici. Vse ostalo je izpraznjeno, izpeto, povedano, prežvečeno. Nova fasada pa v najboljšem primeru stari prebivalci, ki jih ne moreš še enkrat naučiti, kar so se naučili pred tremi leti.

Elza Budau

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.