8 NA DAN

Aleksandru so se nohti zarivali v kožico na dlaneh. Pogrizel je že vso sluznico v ustni votlini. Odkar se je na preteklem dopustu v Amsterdamu do ušes prekadil, si ni zaželel enega samega diha hašiša, danes bi ubijal zanj. Zakaj, jebemumast, še ni spregovoril!?

Direktor kadrovske službe, ki je sedel na še bolj neudobnem stolu za svojo mizo, je končno zavzdihnil: »Andrej, Andrej. Ugh, Andrej.«

»Aleksander, gospod.«

»Aleksander,« se je popravil, »Aleksander. Aleksander, Aleksander, Aleksander.«

Povej že, pizda!

»Aleksander. Ali ti veš, kaj počnemo v našem podjetju?«

»Vem,« je odgovoril in se v trenutku zavedel, da temu ni tako. Vedel je, kaj počne on, vedel je, kaj počne njegova sodelavka v sosednji kocki in nekako je sumil, kaj počne celotno njegovo nadstropje; a kaj počne podjetje, to bi lahko le ugibal: »No, vem … nekaj vem.«

»Bistveno je,« je zasanjano odrezal direktor, »da veš, kaj se pričakuje od tebe.« Jasno je bilo, da še vedno ni sestavil govora v svoji glavi. »Od tebe se pričakuje sto odstotkov, razumeš?«

»Razumem, gospod.«

»Sto odstotkov je danes zafukana stvar! To svojemu sinu govorim ves čas. Tudi on rad spi. Oziroma zaspi. Poglej, Andrej, človek potrebuje osem ur spanca na dan, razumeš?«

»Razumem.«

»Osem ur spanca. Eni pravijo, lažejo!, pravzaprav, da potrebujejo samo Sedem ur spanca na dan, potem pa čez vikend vstanejo pred kosilom, namesto, da bi šli zjutraj na vrt. In kako boš potem normalno funkcioniral brez zajtrka? Osem ur spanca na dan, pika. Osem ur spanca na dan pomeni sto odstotkov na delovnem mestu, razumeš enačbo?«

»Razumem.«

»Povsem preprosto je, poglej, če mi ne daš stotih odstotkov, ampak mi jih daš, dajva predpostavit devetdeset, je to že problem. Devetdeset odstotkov je devet od deset, to pomeni eno napako na devet pravilnih odločitev. Je res? Prikimaj. No, to pomeni, da moraš naslednji dan, ko napako ugotoviš, porabiti dodatnih deset odstotkov, da jo odpraviš. In to je 48 minut od osmih ur.«

»Ahaa … «

»Ne, počakaj, nisem še končal, ker, pazi, lahko se zgodi, da potem naslednji dan spet ne moreš dati stotih odstotkov, ker se nisi naspal. Ker nisi spal osem ur in 48 minut. osem ur za navaden dan in 48 minut za nadoknadek desetih procentov, razumeš?«

»To pa razumem.«

»In kaj se potem zgodi? Hja, še več napak! Ti si resda še vedno na devetdesetih odstotkih, toda naslednji dan je napak še za dodatnih 43 minut in 12 sekund za tisti čas, ko bi sicer delal s sto odstotki, če bi spal osem ur in še! za štiri minute in 48 sekund napak pri popravljanju prvotne napake, ki si jo storil, ker nisi spal osem ur in naslednji dan ne osem ur in 48 minut. In potem spiš še tisti dan osem ur namesto osem ur, 48, in si še vedno na devetdeset odstotkov in ti misliš, ah, saj bo, tri dni je že, ampak napake se pa kar nalagajo, kajne, novih 48 minut napak za najnovejših osem ur spanca pa 43 minut in 12 sekund za starih osem ur spanca namesto osmih ur, 48 in potem štiri minute, 48 za nove napake na napake in 28 sekund in osem desetink sekunde za stare napake na napake na napake. Vse se samo nalaga, ker ti ne spiš, a razumeš?!«

»Razumem, gospod direktor, res razumem.«

»Da ne začneva, kaj se zgodi, če mi lahko daš samo osemdeset odstotkov!, kurbarija, to bi ti moral kalkulator iz predala potegnit!«

»Res je.«

Direktor mu je dal s pogledom vedeti, naj ne uporablja mašil za odgovore. »Če nadaljujem,« in je nadaljeval, »torej, na koliko odstotkih si danes ti?«

Aleksander je pogoltnil slino. Kaj rečeš v takšnem primeru? Če bi ciljal previsoko, bi lagal, če bi ciljal prenizko, bi se tlačil v drek. Pogledal je v tla: »Tam okrog petinsedemdeset … «

»Petinsedemdeset!? Pizdarija, Andrej, pa ti en dan na teden samo svoje napake popravljaš! O, Jezuskristus pas mater!, petinsedemdeset je rekel. Daj mi povej, a si frajer, ker spiš šest ur na noč, a?, a si težek frajer?!«

Aleksander se je vidno sesuval sam vase.

»Oprosti, Andrej, oprosti, saj pravim, isto ga lomiš kot moj sin in isto me pogreje. Kar hočem povedati je tole: moraš spat, okej, služba ni hec. Če človek ne more spati, veš kaj naredi?«

»Ne.«

»K dohtarju gre. In veš, kdaj greš še k dohtarju? Ko maš virus! Ali pa zlomljeno roko. Ali pa ko ti ne vstane. Ti je jasno? Če ne spiš, je to isto hudo, kot če bi imel virus. No, mogoče ne ravno isto hudo. Dosti huje je. Ker če imaš virus, je to, to, sadje, zelenjava, veliko vode, počivat pa masko na obraz. Če pa ne spiš, je pa celo morje pizderij, ki grejo lahko narobe. Mislim, a si predstavljaš, da ti tič zdajle samo petinsedemdeset odstotno stoji?«

Aleksandra je stresel krohot, a se je hitro popravil.

»Kaj je to potem? Seks al dente?!«

Zdaj se je še Aleksander vživel v vlogo sina in si dovolil krajšega smejanja.

»Ne se mi smejat! Ne boš šel iz te pisarne, dokler ti ne bo jasno, kako pomemben je spanec za delovnega človeka!«

»Pa saj razumem.«

»Kaj je sploh lahko tako pomembno, da si prišel v službo na petinsedemdeset odstotkov?«

»Ven sem šel včeraj.«

»Ven si šel včeraj?«

»Ja, na koncert. V klub.«

»Če hočeš biti ob osmih na delovnem mestu, kdaj se moraš zbuditi?«

»Najkasneje ob šest in petnajst.«

»Ob pet, 45. A mi lahko prosim pojasniš, kako je lahko pri tvojih letih tako nemogoče zračunat, da je treba zaspat ob tričetrt na deset?«

»Saj ni.«

»Ja, pa, matkurba, kako pa da potem ne veš, kdaj se hodi domov? Pa kaj so vas učili na šoli?«

»Ampak, gospod direktor, jaz sem si že preračunal, prisežem, da sem si, ampak bend je zamudil.«

»Bend je zamudil?«

»Ja.«

»Bend. Je zamudil?«

»Ja.«

»Bend?«

»Ja?«

»Ti hočeš meni zdaj prodat, da je bend, bend!, zamudil?«

»Ja.«

»Glasbeni bend.«

»Tako je. Začeli so 15 do devetih, namesto ob osmih.«

»Ti mi hočeš povedati, da je glasbeni bend, skupina ljudi, ki služi denar s tem, da je ves čas uigrana na nanosekundo, ki se ponaša s svojo temporalno usklajenostjo z ritmom, zamudila 45 minut? Ljudje, ki so plačani zato, da so matematično natančni, so pogledali na uro za 3,125 procenta narobe? Pa kaj je z njimi, a premalo spijo?«

»Mislim, da gre bolj za stvar prestiža.«

»Prestiža? Daj je prestižno pokazati, da ne znaš brati ure? Da ne znaš izračunati časa priprav? Da nimaš spoštovanja do poslušalcev?«

»Ne, ne to, tako bolj na štos akademskih 15.«

»Ne, Andrej, ne zajebavaj me! Akademskih 15 se reče zato, ker so akademiki, tapravi! akademiki, zamujali na svoja predavanja, ker so morali prejšnjo noč študirati res zafukano snov in so morali iti 15 minut kasneje spat in se jim je cel urnik zamaknil, ker so bili to dovolj brihtne buče, da niso šle žrtvovat svojih življenjsko potrebnih osem ur spanca! Ko pa ti tvoji ‘bendi’ zamudijo 45 minut je to samo izraz tega, da ne razumejo, kako pomemben je spanec za delovnega človeka in to je točno to, kar te skušam naučiti že deset minut!«

»Razumem, gospod.«

»Razumeš, res razumeš?! Deset minut je več kot dva odstotka učinkovitosti! A veš, kaj to pomeni?! A ti je jasno?! Ali bo Sergej Bubka skočil šest metrov, 14 ali pa samo šest metrov, en centin! To je dva odstotka! Če ne bom pohitel danes z vsem drugim, potem si mi pravkar ukradel spanec! In kdo bo potem jutri popravljal najine napake?! Maruša?! Prav, kdo bo pa njene nadure plačal? Tvoj bend, mogoče?! Seveda ne, zakaj?!, ker nimajo denarja, ker na njihove koncerte hodijo samo študenti in klošarji, zakaj?!, ker delovni ljudje ne morejo hodit 45 minut kasneje spat čez teden! A razumeš zdaj?!«

»Razumem.«

»Kurac, razumeš! Vse je povezano. A veš, kdaj se je včasih hodilo delat? Ob šestih!« Pa še pred tem? Ob štirih! Zakaj?«

»Ker so ljudje hodili spat ob petih popoldne?«

»Točno tako! In se niso zajebavali! Potem pa je en knap samo enkrat popil enega več v oštariji in prišel naslednji dan v rudnik zaliman in poglej v kakšno sranje nas je spravil! V službo hodimo sredi dneva, učinkoviti smo s poraznimi procenti, ti si cel munjen, jaz bom moral pojest svojo večerjo deset minut hitreje, bendi zamujajo tričetrt ure, jebemo s petinsedemdeset posto trdimi in na koncu mora Maruša vse porihtat! Upičkumater, če ne gre vse v tri malore!«

»Gospod, kaj lahko naredimo?«

»Ne zajebavej me še ti, Andrej, spizdi na svoj štuk, speglaj svoje napake in domov spat! Če te še enkrat vidim s podočnjaki, letiš iz firme, jasno?!«

»Jasno, hvala gospod!«

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.