Arhiv Značk: kratka proza

POLDA

Saj ni vedel točno, kaj je bilo narobe zjutraj. Nekaj ni šlo skupaj, nekaj ga je bolelo, v jajcih ga je ščemelo in ni in ni se znal prav počohat. Skelelo ga je. Če je vstal s postelje, ga je zaštihalo še v križu, potem mu je postalo slabo, zameglil se mu je vid in eto – vertigo, opet. Ali kakor koli so že dohterji imenovali to sranje. Miza je bila malo levo, malo desno, luči so mu bleščale, noge so se tresle, pivo ni pasalo, čikov pa sploh ni zmogel najti v svojem usranem stanovanju v še bolj usrani in tipični socialščini. Preberi več POLDA

DRUGI LITEROS ZAKLJUČEN

Draga bralka, dragi bralec, pogovoriti se moramo o seksu.

Kot ti je verjetno še predobro znano, ker smo o tem na dolgo in široko čivkali po Čivkaču, poredno namigovali v stanjih na Fejsu in po podzemlju vohljali za skrivnostnimi imeni pošiljateljev prispevkov, leto 2016 je med drugim tudi leto drugega Literosa. Med ekipo piscev revije (jez)deci vsebine se je nabral kvintet strastnih bralcev erotične proze, ki je vzel v roke priromane zgodbe in se poskušal prebiti do soglasne odločitve o najboljših. Preberi več DRUGI LITEROS ZAKLJUČEN

ROYAL

se nadaljuje

»Križeva dvojka,« je zazehala dilerka in z roko pomahala proti svoji desni, kjer je sedel temnopolti starček v ponošeni jopi. V kazinoju pri vseh oblikah pokra igro vedno odpre najnižja karta z neke vrste majhno stavo. Reče se ji vnašalna stava, ki za mizo pet-deset znaša en dolar.

»Pizda,« je zaklel stari, zavil je z očmi in zabrisal žeton za en dolar, »pizda pa take karte že cel dan!« Preberi več ROYAL

NIMFOMATIČNI PORIVAČ

Ker ni mogel živeti v realnosti, se je začel z njo pogovarjati v domišljiji. Stopila je predenj. Bila je tiho, njemu pa se je zdelo, da govori z njim. Čedna, temna in drugačna, tako si jo je zamislil. Z besedami, polnimi vznesenosti in čebljavosti. Z rokami pri telesu in tesnimi kavbojkami mu je medla domišljijo. Ni bilo dolgo, ko je zazvonilo iz cerkve sredi Prešerca. Na klopci, sam, s slušalkami v ušesih se je zavedel, da vendar ni tam, kjer misli, da je. Da vendar ni nikogar takšnega pred njim. Le tišina in utrujen sladoledar, utrujen napevov vsakodnevnih glasbenikov in tistega harmonikaša. Ateja, ki se že leta ni prestavil s Čopove ulice. Zdaj so mu želeli z občinskim zakonom razjebat vsakdanjik, pa se vendar ni dal. Tam je sedel s harmoniko, imela je dve sfukani tipki. E2 in D1. Saj sta igrali, le zataknili sta se včasih. Nato je pač namesto čistega E-ja vžgal še sedemko zraven. Kot da je kakšna razlika za mimoidoče. Kot da se kdo še obregne ob ton, ko je vendar mesto ravnokar zaplavalo v poletne japonke, kiklce in veter, ki je ženskam skrivoma pihljal čez prepotene hlačke. Preberi več NIMFOMATIČNI PORIVAČ

ROYAL

Najemnina. To je bilo vse, okoli česar se je vrtelo moje življenje tisto leto. Zaslužiti za najemnino. Vsako noč, gagati na nočni izmeni v jebeni Danny’s na jebenem Stripu, čakajoč jebene turiste v Las Vegasu, ki so bili preveč jebeno zabiti, da bi poiskali menzo, kjer je bila hrana cenejša in boljšega okusa.

Vsako noč, osem ur čakajoč te ljudi. Osem ur med zamaščenim, oranžnim, umetnim usnjem in umazanimi, iveralastimi mizicami. Osem ur med nesposobnimi šefi, ki so posedali celo noč in kadili cigarete, medtem ko so si mene podajale besne stranke, vpijoč: »Kje je moja kava?« in, »Kaj počnejo tam zadaj, morajo kravo še zaklat’?« Preberi več ROYAL