Vklopil sem tinder. Tako malo za zabavo. Tako rečejo ženske. Meni pa je bila ena sama matra. Ne vem, če nisem imel že kakšnih 500 bab za sabo in še nobenega ujemanja. Nobenega matcha. Nič.
Mogoče so pa problem moje slike, si rečem, zamenjam vrstni red in po treh urah obračanja arhiviranega fejsbuka, najdem neko sliko, na kateri si nisem niti podoben. Pa še 5 let mlajši sem tam. Kaj pa vem. Ampak drugega ni. Probajmo. Jebi ga.
Pa svajpam, pa menjam, pa vlačim slike sem in tja. In nič. Odločim se, da si bom pomagal s pivom. Tako bom bolj potrpežljiv. Tako bom tudi bolj pozitiven. Saj veš, dobre misli, dobri rezultati. Pomikam, božam in drsim. Nič. Nobene uskladitve, nobene istoznačne odločitve, nobene usode. Nič. Kurc.
Odprem še eno pivo. V hladilniku si založim še dva. Sem le borec. Dokler ne dobim vsaj nekaj. Ne bom nehal. Podrkavam in slik niti ne gledam več.
Poklop!
Pogledam med svoja ujemanja in tam je ona. Debela. Umetna. Niti ni videti, da bi imela svoje slike. Pomislim, da sigurno nekaj prodaja. A vseeno napišem. Nekaj na kurčevega mačkona, ki ga po vseh slikah vlači po svojem naročju. Pa odpiše. Itak, da odpiše, če je fejk, odpiše in vpraša, ali sem srečen. Pravim, da nisem. Pravi, da ima rešitev zame. Pa jo hočem vprašat, če me bo položila, da me je hitro prebrala, pa ne grem tako daleč, ker sem v redu fant. Kaj pa je rešitev, vprašam. V odgovor dobim pet vrstic besedila, ki ga nočem niti prebrat. Zato vse skupaj izbrišem in zabrišem aplikacijo v koš, telefon hočem pa v kot, a ga raje pospravim v tretji predal omare, ki ima še vrata, ker sem ravno kupil novega.
Dobro, da sem si dal še dva pira v hladilnik, si mislim. Poslušam muziko, čečkam po papirju in razmišljam v prazno. Nič, kličem kolega, poslikaj me, stari, mu pravim, ti znaš to. A nisi ti zadnjič pofukal ene s tinderja, sprašujem. Pravi, da jo je pa res, da ni bila boh ve kaj, ampak fukal je pa le, da zdaj išče le še tam, da ne izmenja niti številke, vsaj do prvega fuka ne, fuka jih pa vedno v avtu, da ne rabi povedati svojega naslova. Pa mu povem, da hvala za tako dobre in z izkušnjami popolnjene informacije, da ne bi bilo treba. Da bi rad, da me poslika za tinder, da kdaj ima čas. Okej, vežda, može, pridi, reče, okej, pridem, odgovorim in se zleknem v avto. Pa pogledam zadaj, da imam preveč nametano, se zdi. Kaj pa če dobim fukat, kaj pa če bodo te slike le kaj spremenile? Premetavam liste, ugotovim, da nimam pojma, kdaj sem si vse to navlekel v avto, zato vse skupaj zabrišem v smeti. Zapeljem se do pokopališča pa tam vržem v kosovne. Ni mi do ločevalnih diet s samim sabo. Res ne.
Desc je itak imel že vse izkušnje, naredila sva skoraj kopijo njegovega profila, izbrala talepo grmovje, našla ozadje s knjigami, usedla sva se v kafič iz lonliplenet vodnika, deci vina, da se vidi, da rad pijem, da alkoholik pa nisem, ker imam predrag okus za kaj takega. Zadovoljna sva odprla pivo, na novo sem naložil aplikacijo in začel obračati spet naokoli iste babe kot že prvič. Mogoče bo pa zdaj katera nasedla, s sončnimi špeglami sem videti vabljiv, meniva. Dobro, naj bo to prva slika, skleneva, druga intelektualna, da držimo suspenz, tretja igriva, ker po šihtu se znam tudi zajebavat, zadnja pa neki pofukan quote. Nekaj o življenju danes in zdaj in kako ne smemo zamuditi ničesar, ker vsak trenutek z izbranko bo itak nenadomestljiv in je ona tako posebna, jaz pa tako hvaležen. Slednje niti ni laž.
Rečem mu hvala, hvala, ponudim mu še pir, pa sva z avtom. Se posloviva, serbus, reče, napiši, če boš fukal.
Bom, sem rekel takrat, rahlo skeptično, ne da se ne bi pohvalil, da sem fukal, pač pa če sploh bom. Hitro sem se odpeljal domov in vlekel slike. Vlekel dušo. Vlekel srce po tleh, si skakal po njem, ga mlatil, tolkel in ga spodbujal, kot spodbujajo stotniki mlade vojake v ameriških filmih, tako da jim zvesto, iskreno in predvsem konstantno jebejo mater.
Ujela sva se z eno, luštna, fajn, super, pravim in zacvikam. Pravim srcu, nema cvikanja, napiši nekaj. In napišem. Pišem, od kod pa si, ni naša, z juge je. Okej, super, te so … Pojma nimam, kakšne so, ugotovim. Še bolj cvikam. Kako pa naj z njimi, že naše me jebejo, bentim in žalostim.
Ne bo več dolgo tu, pravi, ni druge, kot da se srečava, namigujem iz sporočila v sporočilo. Mogoče pa res, se strinja. Nato jo mine, preveč sem zagnan vidim. Že samo razmerje sporočil je problem, 3 : 1 v mojo dobrobit in s tem v škodo potencialnega druženja. Napišem, da sem v gužvi, da naj se oglasi, če ji bo. Tako sem kul. Vsaj malo, se zdi, imam lajf, še vseeno pa ji ponudim prst, čeprav ji zadaj skrivaj tiščim kar celo roko.
Zjutraj se oglasi, kako si, a imaš čas, imam, odpišem. Se zmeniva za lokacijo in za večerno uro. Kličem kolega, zrihtal si mi dobre slike, stari, grem na dejt. Pridi na pivo, piše, pravim, ne, ne, ne morem, danes se dobiva. Daj eno pivo, pusi, ne moreš izpast taka pička, res ne morem, sem že včeraj videl, da ji ni, ko sem preveč lezel vanjo. Ajde, pivo, pizdatimatrna, se zaderem v telefon. Pa spijeva, enega, več ne, ukažem, itak, da ne, potrdi. Ne vem, kdaj, ne vem, kako, spila sva vsak štiri. A veš, ko ženske za tipe rečejo, ne vem, kako, ampak kar zgodilo se je, po navadi se zgodi s kakim tipom. No, tako je pri nas s pivom. Kar zgodi se.
Pokličem jo, to, sa juga, jaz grem tja, se vidiva, povem. Tam sem prej, naročam pivo, se spomnim, da je že peti, si poželim še vode, da vsaj malo odmočim. Ni je.
Pišem, kje si. Pa nič ne dobim. Potem gledam tiste tri pike. Nekaj piše, žvečim misel, žvečim si cel gobec.
Zvao si me pijan, piše.
Kot dopolnilni odgovor dobim še pet vrstic besedila, ki ga nočem niti prebrat. Zato vse skupaj izbrišem in zabrišem aplikacijo v koš, telefon hočem pa v Ljubljanico, a ga raje pospravim v zadnji žep hlač, ker sem ravno kupil nov telefon pa ga ne bi rad spet menjal.
Začetki so vedno težki, ji rečem. Vaja dela mojstra, me dopolni moja dobra stara kelnarca. Jebeš tinder, ko me pa ti vedno tuki čakaš, zardelo povem. Na šihtu sem tu, zaključi pogovor, preden odvihrava vsaksebi v vsaksvojo tišino.
