FINANČNI TOK

se nadaljuje

HIPOKRITOVA PRISEGA

Moj oče pa je vendarle imel svoj prav. Zdravniki so zajeban klan. Zaračunajo mastno, naredijo pa bore malo.

Pomislite, kdaj ste nazadnje obiskali zdravnika. Vse, kar je bilo narediti, je postorila sestra. Ona vam izmeri temperaturo, ona vam izmeri pritisk. Ona prebere vašo kartoteko in vas vpraša, kaj je narobe. Vse. Na koncu stopi v ambulanto zdravnik:

»Kako se počutite? Aha, okej, evo, tablete.«

Zdravniki si ne zaslužijo tako visokih plač. Biti zdravnik je podobno biti asistent Bogu. Biti duhovnik. In tako bi morali biti tudi plačani. Naj podajo naokrog tisti cekar. Kar dobijo, naj obdržijo in nikomu ništa.

V antičnih časih zdravniki niso zaračunali centa drahme. Konec koncev niti niso bili tako pomembni ali izurjeni v svojem poslu kot, ne vem, kovači. Delali so zastonj. Danes pa se zdravnik sprehodi v svoj kabinet po leseno palčko, jo prisloni na vaš jezik in: »Hvala, tole bo pa sto dolarjev.«

Ko vam zdravnik reče, da vas bo operiral, vam v resnici želi povedati, je: »Naslednje tri mesece ne boste sposobni opravljati svoje službe.«

Vi: »Ampak moram zaslužiti denar, da vam lahko plačam. Kako naj vam plačam, če ne morem ničesar zaslužiti?«

Zdravniki vam zaračunajo vse. Zaračunajo vam porod. Zanima me: Kaj bi se zgodilo, če ga ne plačam? Bo zarinil nesrečno dete nazaj v češpljo?

Izstavljati račune ljudem za zdravstvene usluge je udarec pod pasom. Samo podel človek bo izstavil račun, ker je malemu otroku presadil jetra. Ko na televiziji vidite mamo, ki prosi: »Mala Mojca potrebuje nova jetra, sicer bo umrla. Prosimo vas za dovolj denarja za operacijo,« bodite pozorni, da ni prosila za nova jetra. Ne. Oni že imajo nova jetra. Oni imajo cel kamion novih jeter. Jeter polno rit. Klobuke si delajo iz novih jeter. Imajo jih tam v ordinaciji za podstavke. Za dekor. Ne, ona prosi za denar, ker za njo stoji dohtar, ki ne bo premaknil noža, dokler mu nekdo ne podpiše čeka.

Samo en primer je, ko si zdravniki zaslužijo svojo plačo. In to je, če nekaj pozdravijo. In prav to je štos. Ničesar ne pozdravijo! Bolezni se kar nalagajo. Iste bolezni, ki so bile okrog, ko sem bil jaz otrok, so danes še vedno točno tam.

Mislite, da se bomo kadar koli rešili AIDSa?

Ne bomo.

Ne znajo nas rešiti niti kurjih očes.

Kaj so se spomnili za AIDS? Kondom? Najbolj smrtonosna bolezen, ki jo človeštvo pozna, s praktično 100 % smrtnostjo in vse, kar ti znajo zdravniki svetovati je, da si okrog fegebuzla natakneš kos plastike? To bi mi lahko povedal tudi avtomehanik.

Samo trenutek, time-out. Prosim, še vedno je pomembno, da si natikamo kondome, nočem trditi nič nasprotnega.

Nekateri tipi govorijo, da ga. Pa ga ne.

Nihče ne uporablja kondoma čisto vsakič, ko ga namoči. Recimo, ko se pravkar zbudita in v momentu preskočita v seks za dobro jutro. Ali pa ha-ha-ha-hej-kaj-delaš-seks. Tipi ne nataknejo kondoma v teh trenutkih, čeprav bi ga morali, zato, ker vedo, da preden opravijo s celotno proceduro, si bo bejba premislila.

In nihče noče tega.

V trenutku ko bejbe slišijo trganje paketka in stiskanje lubriciranega lateksa, jih kresne razum. Kot da bi slišale odpiranje vrečke čipsa ob zavedanju, da ni nobenega jebenega čipsa v sobi, jih strezni:

»Fak, a sem pravkar mislila, da bova fukala? Kaj sem sploh razmišljala!«

* * *

V času mojega življenja zdravniki niso pozdravili ničesar. Ničesar. Zadnja stvar, ki so jo pozdravili, je bila otroška paraliza in z njo so obračunali za časa prve sezone Rad imam Lucy (1951–1957).

Vsaj niso izgubili upanja v boju proti AIDSu. Ne morejo ga pozdraviti, znajo pa vas pripraviti, da živite z njim. Ničesar ne popravijo, ampak dajo vam lep flajšter z Miki miško. Upajo, da bodo naši pogovori šli v smer: »Hej, kako to, da te včeraj ni bilo v pisarno?«

»Ah, moj AIDS me zajebava. Odvisen je od vremena. Par dni dežuje in me čisto zjebe. Ni panike, sem vzel pol škatle lekadolov in zdaj sem okej.«

Ničesar ne pozdravijo, zato ker je ves denar v zdravljenju. Kot povsod drugje. Kaj, mislite, da Cadillac ne zna zbiti skupaj avtomobila, ki vam bo služil celo življenje? Seveda ga znajo. Ampak od kod jim bo potem kapljalo v denarnico?

»Potrebujemo kupce, da se vračajo po nove modele. Naredimo avto za sedem le in po tem času mora začeti odpovedovat.«

Bolezni se kopičijo. Ljudje še vedno zbolijo za rakom, anemijo, tuberkulozo. Jerryjevi otroci še kar šepajo naokrog po ulici.

Pozdravite kaj, jebemumast!

Vsaj niso izgubili upanja v boju proti AIDSu. Ker pri nekaterih boleznih so ga totalno izgubili. Enostavno so obupali pri iskanju zdravila.

Gluhota. Postanete gluhi in oni nimajo ničesar. Nobene tablete, ničesar. Poveste zdravniku, da ne slišite več in vse, kar lahko odgovori, je: »Vzemi tale mali zvočnik in si ga zabij v glavo.«

Kakšna mamojebena medicina ti je to? Kakšno kurcovleko zdravilo je to? Kje je znanost? Zvočnik v moji betici, resno? Za tako rešitev bi lahko šel v Big Bang!«

Paraliza. Ko se ne morete premikati, bi dali kar koli za rešitev.

Vi: »Gospod zdravnik, ne morem hoditi. Kaj mi lahko priskrbite?«

Zdravnik: »Zakaj se ne bi usedli v tale stol in se malo popeljali naokrog?«

Vi: »A me zajebavate? Kakšna mamojebena medicina ti je to? Kje je znanost? Kje so tablete? Nekaj! Kar koli! Pofukan stol mi je dal! Stol! Kakšna primitivna, prazgodovinska, rešitev ti je to? Rekel sem, da ne morem hoditi, ne da se nimam kam usest!«

Slepota. Vi ne vidite, oni ne vidijo rešitve.

Vi: »Hej, gospod zdravnik, slep sem.«

Zdravnik: »Zakaj ne bi vzeli tega kužka in bo on vlekel vašo slepo rit naokrog po svetu?«

Vi: »Kakšno kurcovleko zdravilo je to? Kje je znanost? Kje so zdravila? Pes? Obstajajo ljudje, ki vidijo pa ne morejo nadzorovati psa! Fakof, stari, vsaj pritlikavca bi mi lahko dali, ali nekaj vsaj napol dostojanstvenega.«

VOZI, MIŠKO!

Avtomobilsko zavarovanje, to je šele kurba! Kot da je vlada užaljena, ker sem si kupil nov avto. »Kaj si ta Chris misli, da je? Novi Lexus? Ga bomo že dobili! Nabij mu zavarovanje!«

Zakaj ne moreš enostavno kupiti avta in ga odpeljati? Ne moreš. Najprej ga moraš registrirati. Zakaj moram registrirati svoj avto? Da lahko dokažem, da je moj? A račun ni dovolj? Registracija je samo še en način, kako država pride do tvojega denarja.

Ste se že kdaj zagledali v svoje sanjsko vozilo in si mislili: »Omadona!, to je krasno! To je moj avto! Komaj čakam, da si ga nabavim.«

Potem pa vam povejo, koliko staneta registracija in zavarovanje.

»Komaj čakam, da si nabavim kaj drugega!«

Ali pa začnete razmišljati o tisoč in enem načinu, da privarčujete cent. »Registriral ga bom na ime moje babice. Živi v Mariboru, bom pač vozil MB na tablicah. Pa še ta plus je, ker ima leseno nogo in mi bodo lahko dali nalepko za invalide. Ne smem pozabiti kruncat vsakič, ko stopim iz avta, ampak to je mala cena za tako lep Lexus!«

CENA SMRTI

Vse to moje nakladanje o ceni življenja.

Niste še izvedeli za ceno smrti. Ta vas bo šele pobrala! V tem trenutku imate ljudi, ki živijo le zato, ker si ne morejo privoščiti umreti. Revni so, delajo dva šihta. Poznam učitelja, ki zaključi dnevno službo in zakurbla taksi. Star je 89 let. Vsakič, ko se srečava, mi reče isto: »Danes je bilo par dobrih napitnin. Ko bom končno našparal dovolj, grem lahko naravnost v grob.«

* * *

Nekoč mi je umrl mrzli stric in z babico sva odšla do pogrebne službe. Ste kdaj spoznali starega človeka, ki nima pojma, koliko kaj stane, ker je vse, kar potrebuje, nabavil pred petdesetimi leti? To je moja babica. Posteljnine ni kupila od Vietnama dalje. Danes kupuje le še jajca, mleko in dišeče soli.

Odšla sva do pogrebne službe. Uslužbenci v pogrebni so najpodlejša vrsta ljudi, kar jih lahko srečate. In najslabši prodajalci povrh. Zato ker jim v resnici ni treba nič prodat. Oni vejo, da ste pri njih, ker boste nekaj kupili. Nihče ne stopi v pogrebno službo »samo malo pogledat.« Nobenega shoppinga se ne gremo v pogrebnih salonih. Nihče ne vpraša: »Imate mogoče katalog za naslednjo sezono?«

Vaš odnos z uslužbencem pogrebne je osnovan na laži.

Vi: »Moj mrzli stric je preminul. Tukaj sem, da uredim vse za njegov pogreb.«

Uslužbenec: »Moje sožalje.«

To je laž. Niti malo mu ni žal. Niti malo sočutja ne premore. Vesel je, da ste tam! Edina stvar, ki bi ga bolj razveselila, bi bila, če bi vam umrla še teta. Za nikogar mu ni mar, le za svoje. Če sin pogrebnega uslužbenca reši drugega otroka pred vlakom, ga foter zvečer doma trikrat čez rit.

»Kaj je s tabo narobe, pankrt mali?! Rešuješ življenja! Če vidiš, da se nekdo duši, ga pustiš, da se duši, ti je jasno?! A si želiš na kolidž ali ne?«

Skušala sva izbrati krsto. Nakup krste je kot nakup novega avtomobila. Obstaja brošura. Moja babica je pregledala vse modele in dejala: »Tole bova vzela, mislim, da bi bila Milesu všeč.«

Zakaj se po smrti vsi obremenjujejo s tem, kaj bi si pokojni želel?

Veš kaj bi si želel? Želel bi si ne biti mrtev!

Ko si je babica izbrala krsto, je uslužbenec takoj pobaral: »Koliko denarja pa si lahko privoščite, gospa?«

Babica: »Petdeset dolarjev.«

To je vse, kar je imela s seboj. Pizda, za petdeset dolarjev si ne moreš privoščiti samoglasnika na Kolesu sreče (1975–).

Uslužbenec: »Zakaj potem ne bi izbrali raje … umm … tega rabljenega hladilnika? Še six-pack pira in gospod bo več kot zadovoljen.«

Isti kurac je z izbiranjem nagrobnika.

Babica: »Tega bova vzela, mislim, da bi bil Milesu všeč.«

Uslužbenec: »Koliko denarja pa si lahko privoščite, gospa?«

Babica: »Petdeset dolarjev.«

Uslužbenec: »Kaj ko bi raje izbrali tegale iz stiropora? Vam podarimo še flomaster pa lahko nanj napišete, kar hočete.«

Vzela je flomaster in napisala: »On mrtev.«

Edina pozitivna plat pogreba je, da so podobni rojstnodnevnim zabavam. Cela družina se zbere, ogromno je hrane.

Problem je, ker se vsi pogovarjajo samo o tistem truplu.

»Mater, lahko bi ga res zažurali, če ne bi Miles zajebal situacije!«

NE POSOJAJ, NE IZPOSOJAJ SI

Vsi hočejo služiti denar in ne gre jim zameriti.

Želim si zaslužiti nekaj denarja.

Zaslužil sem nekaj denarja.

Zdaj si ga želim obdržati.

Težko je, ker si drugi ljudje želijo prav vašega denarja.

Si je kdaj nekdo od vas sposodil nekaj denarja, potem pa si je drznil pred vami hoditi v novih oblekah? In mislim na res nove obleke. Še toliko so pogumni, da jih izpostavijo: »Hej, lej kaj sem si kupila!«

»Hej, si videla kaj moj denar, ko si bila v trgovini?«

Če nekomu posodite denar, ga morate hitro izboriti nazaj. Če ga ne boste, se bodo ljudje navadili, da so vam dolžni. Postane njihova karakterna poteza: Imate debelega prijatelja, imate plešastega prijatelja in imate prijatelja, ki vam je dolžan petdeset dolarjev. To je tisti prijatelj, ki vam je že toliko časa dolžan petdesetaka, da okoli vas svobodno razlaga, kaj vse si namerava kupiti.

Prijatelj: »Naslednji teden bova kupila hišo.«

Vi: »Naj uganem, manjka ti še natančno petdeset dolarjev.«

Če vam ljudje dolgujejo denar daljše obdobje, jih je treba soočiti z dejstvom. No, najprej jih je treba ujeti. Kar ni lahko, ker se vas aktivno izogibajo. Nenadoma se morate zaleteti v njih: »Hej, ti nisem posodil petdeset dolarjev? Nisem bil to jaz? Nisi bil to ti? Ni bila to moja roka? Ni bila to tvoja roka? Ja, točno, posodil sem ti petdeset dolarjev!«

In ko jih končno soočite z dejstvom, imajo vedno isti odgovor: »Oh, ja, saj res, pizda, pozabil sem.«

Toda vi veste, da je to laž. Veste. Kako lahko človek pozabi, od kod mu zastonj petdeset dolarjev? Tega človek ne pozabi. Če boste jutri našli petdeset dolarjev na cesti, tega ne boste pozabili do konca življenja. Vsakič, ko boste šli po tej cesti, se boste spomnili: »Ej! Tamle! Točno tamle sem enkrat našel petdeset dolarjev! Enkrat. Štirinajstega aprila, devetsto dvainsedemdeset. Prav spomnim se! Bil je oblačen dan, kakšnih 18 stopinj, takrat sem nosil še klobuk. Tisti klobuk mi je bil res zakon. Dvainštirideset odstotna vlažnost je bila v zraku in moja mama je bila noseča z Warrenom in jaz sem ji rekel: »Ne pij med nosečnostjo!« Zdaj ima pa Warren samo tri prste na nogi. No, kakor koli, točno tukaj sem ga našel, desetkrat deset centov, štirje kovanci za petindvajset in en bankovec za oseminštirideset dolarjev! Spomnim se, kot bi bilo včeraj!«

* * *

Veste, kaj je hujšega od tega, da posodite denar?

To, da posodite denar bejbi, ki jo fukate.

Čisto vsaka bejba, s katero sva hodila, mi je ostala dolžna. Da sem še bolj natančen: Še nikoli nisem spoznal dekleta, ki ji ne bi prišel prav dodaten tisoč dolarjev. Nekatere bejbe, če jim ne date denarja, vas bodo podučile, da ne veste, kako zelo pomembno si je deliti stvari. In to zato, ker svojega denarja niste zares prigarali. Niste dovolj garali. Zadeli ste na loteriji. In če ste vi zadeli, zakaj ne bi tudi ona? Konec koncev ste zadeli na loteriji že s tem, ker jo smete fukat!

Vse, kar vam lahko svetujem, fantje, je, da se obrnete stran. Še posebej, če je bejba res lepa! Lepota vas bo koštala. Lepa bejba si mora urediti pričesko. Mora si povoskati telo. Mora si urediti nohte. Mora si urediti obrvi. Petindvajset procentov njene lepote je mogoče pretvoriti v denar.

Plus, lepe bejbe enostavno več zapravljajo. Zapravljajo, zapravljajo in si mislijo, da bo na koncu vse še okej – ker so pač lepe. Lepe bejbe vedo, da jih ne bo nihče nikoli zabrisal na cesto.

Vse, kar vam lahko svetujem, fantje, je, da ne posojate denarja ljudem, ki jih fukate.

Vem pa, da ga boste. V bistvu je verjetno že prepozno, kajne?

No prav, potem pa vsaj ne bodite tako neumni, da bi zahtevali svoj denar nazaj. Zakaj? Zato ker vaša partnerka razume seks kot plačilo. Ne verjamete? Izzivam vas, da poskusite dobiti svoj denar nazaj. Da vas vidim, dedce! Stopite pred njo in ji povejte naravnost: »Hej, bejba, v zvezi s tistimi dvesto dolarji, ki sem ti jih posodil … «

Potem pa stopite nazaj, ker vas bo hitro pošolala: »Pardon, frajer? Se mi zdi, da sem ti več kot vrnila v petek zvečer! In soboto zvečer! In nedeljo zjutraj! Če prav razmislim, si ti meni dolžan od oka sto petdeset!«

Elza Budau

 Finančni tok’ je prevod poglavja ‘Cash Flow’ iz knjige Rock This! stand-up komika, igralca, scenarista, režiserja in producenta Chrisa Rocka.

Z vsem spoštovanjem, Elza Budau.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.