… se nadaljuje …
ZARADI LJUBEZNI, ZARADI DENARJA
Oba (!) moja starša sta bila škrta do daske. Prepričan sem, da je bil to razlog, zakaj sta se sploh poročila. Nista bila zaljubljena. Bila sta pragmatična: »Hej, veliko lahko prišparava, če enostavno ostaneva skupaj še nekaj časa.«
V očeh mojega očeta je bilo vse dobesedno narejeno iz denarja. Če si kaj pokvaril, si pokvaril tolikšen znesek denarja. Če se mi je pripetilo, da sem v kinu polil svojo kokakolo, me je v trenutku nadrl: »Hej! Pravkar si polil en dolar! To, kar si polil, je jebeni dolar!«
Jaz sem odgovarjal: »Očka, to ni dolar, to je kola.«
Ni se pustil motiti. S prstom je pokazal v tla in vpil dalje: »Dal sem ti en dolar za to kokakolo. Zdaj pa poglej vse te kapljice, kako tečejo proti vratom! En cent, dva centa, trije centi, štirje centi, pet centov. Na kolena in takoj poberi moj drobiž, fant!«
Ko je šla moja družina na večerjo v restavracijo, je izgledalo kot da imata šest otrok, ampak le štirje so bili vredni nekaj denarja. Onadva sta lahko naročila, kar se jima je zljubilo, otroci pa smo morali jesti nekaj poceni. Na primer riž.
Foter se je preseraval in naročil škampe. Jaz si nisem privoščil škampov, dokler jih nisem dopolnil 25. »Očka, ali lahko dobim enega škampa?« sem ga prosil, on pa me je ostro pogledal in odvrnil: »Ne, fant, ti so strupeni. Devetletne otroke lahko ubijejo. Rad bi ti dal enega, ampak se bojim, da ti bo eksplodirala glava. Čakaj, da enega poskusim.«
In tako je poskusil enega za drugim: »Mmm, njam, skoraj sem umrl!«
* * *
Moj stari je odraščal v takšni revščini, da se še danes zbuja sredi noči, ves prepoten, z revnimi morami. Mama ga pogleda in vpraša: »Ljubi, kaj se dogaja?« On odgovori, da je sanjal, kako spet žveči sendvič iz blata.
Razjasnimo si nekaj pojmov. Zavedam se, da je bil verjetno vsak, ki bere to knjigo, na neki točki v svojem življenju, brez denarja. Razumem. Ampak redko kdo od vas je bil lačen. Moj stari je odraščal lačen. Ne govorim o tem, da zjutraj prespite zajtrk in vam potem malo kruli po želodcu do popoldneva. To ni lakota.
Lakota je nezmožnost gledanja televizije, ker si v primeru reklam za hrano ne moreš pomagati, da si ne bi pogrizel prstov.
Lakota je, ko že tako dolgo nisi jedel, da namesto Wolta pokličeš UNICEF.
Lakota je, ko se poljubljaš z dekletom samo zato, da nekaj okušaš.
Ljudje, ki so odraščali lačni, znajo biti malo ubrisani v svojem odnosu do hrane. Postavljajo jo na prestol. To je moj stari. Bohnedaj, da bi kdaj zavrgli en sam kos hrane. Znova in znova je lajnal: »Hrana niso smeti!«
Če si iz steklenice nalil skisano mleko, te je vprašal: »Kaj je zdaj narobe? Še nikoli nisi slišal za jogurt?« Ali pa: »Hej, prihrani tisti plesnivi kruh! Nikoli ne veš, kdaj boš fasal gonorejo in potreboval penicilin!«
Zvečer, preden smo šli spat, nas je otroke postrojil pred košem za smeti in v njem preveril, da nismo slučajno česa vrgli stran.
»Cigaretni čiki, piksne piva, škatla soli za kopel, piščanec– Hej! Čakaj malo. Kos piščanca?! Bedro?! Ne morem verjeti!« Nato je k sebi poklical mojega brata: »Andre, pridi sem! Spelji svojo črno rit takoj sem! Si ti vrgel stran ta kos piščanca?!«
»Sem, očka.«
»Ne me basat! Pa kaj me nisi med večerjo vprašal, ali lahko vzameš še en kos piščanca? In ali nisem jaz rekel, ja, lahko ga vzameš, toda ali si prepričan, da ga boš res pojedel? In kaj si ti rekel?!«
»Rekel sem, da ga bom pojedel.«
»No, ugani, kaj se bo zgodilo. Točno tako. Pojedel ga boš! Zavihaj rokave, stegni se notri, potegni ga ven in ga pojej. In da ne bi slučajno vrgel stran kosti. Celo vrečo jih imam v garaži. Ko jo napolnim, jih bom zlepil skupaj in naredil klop za na vrt!«
* * *
Moja mama je eden tistih ljudi, za katerimi ne želite stati v supermarketu. Ona ima kupone za kupone. In zdi se ji povsem vredno peljati uro ekstra, da bo dobila nekaj za 50 centov ceneje, kot v trgovini za vogalom.
In ona nabavlja vatle zadev. Bale. Sode. Domov je vlekla krompirjeve vreče piščančjih kril. Krila pa tako majhna, da smo sumili mesarja, da jih hodi nabiral v park med golobe.
Da bi privarčevala nekaj centov, se je izogibala kupovanju izdelkov priznanih znamk. Skozi celotno otroštvo smo jo prosili, če nam lahko kupi malo Jifovega kikirikijevega masla. Vedno je odgovorila: »Pa imate kaj Jifovega denarja zanj?«
Večino časa v trgovini smo zapravili med policami s trgovskimi znamkami. Ste kdaj kupovali hrano trgovskih znamk? Bela škatla, črne črke. RIŽ. Nobenega črnega dedka. Nobene reke. Nobenega čolna. Samo riž. Vzameš škatlo, jo obrneš, da bi prebral sestavine, piše pa samo: ‘poglej spredaj.’
Isto s kosmiči. Bela škatla, črne črke. KOSMIČI. Nobene opice, nobene bovle. Nobenega tigra, nobenega tukana, nobenega nasmeha.
Nekega dne je mama nabavila konzervo fižola. Bela konzerva, črne črke. FIŽOL. Z brati nam je prekipelo. Vzelo smo flomaster in dopisali. KURČEV FIŽOL.
Naslednjič ko smo bili v trgovini smo jo vprašali: »Mama, ali lahko kupimo kurčev fižol?«
Vprašala nas je kot po navadi: »Pa imate kaj kurčevega denarja zanj?«
Njen najbolj škrt moment se je zgodil, ko je kupila kikirikijevo maslo z marmelado. V istem kozarcu! Marijapomagej! Kako nizko lahko padeš? To ti je isto kot da bi kupil par superg, ki imajo štumfe že zašite v njih. Reci jim Štumperge. »Fant, obuj si štumperge in pridi ven!«
Se je pa v redkih primerih tudi skeširala in nabavila hrano z znamko. Le da ni bila znamka, za katero bi kdor koli od nas že slišal. Z brati smo se samo spogledali in majavo dejali: »Madona, sploh nisem vedel, da Norma Korošec prideluje klobase!«
»Hej, pazi tele šamšnite Počivalšek & Grims & co.!«
»O, hudo, mama je nabavila buče Hojs in bratje! Poglej, kaj piše na škatli! Večjih ne najdete naokoli!«
* * *
V Ameriki je preveč hrane. V Ameriki je toliko hrane, da smo edina država na svetu, kjer se ljudje počutijo slabo, ker so predebeli.
Edina država na svetu.
Povsod drugod ljudje stradajo. Če si debel kjer koli drugje kot v Ameriki, te ljudje občutujejo: »Madona, kako ti uspe! S tabo se pa splača družit!«
V Ameriki imamo toliko hrane, da smo celo alergični nanjo. Kako je lahko nekdo alergičen na hrano? Koliko ljudi v Ruandi je intolerantnih do laktoze? Samo v Ameriki lahko slišiš stavek: »Ne jej rdečega mesa, rdeče meso te lahko ubije.« Od kje nam to? Rdeče meso te ne ubije. Zeleno meso te ubije. Če si eden izmed redkih izbrancev na tem planetu, ki ima na voljo zrezek, izkoristi to priložnosti in ga zmaži!
* * *
Po svojih starših sem podedoval škrtost. Nikomur nisem rad nič dolžan. Vsak mesec poskrbim, da se na kreditni kartici ne nabira dolg. Svoj avto sem kupil z gotovino. Res je, da sem banki trenutno še dolžan za hišo, ampak ko smo se dogovarjali za kredit, sem se tresel od prve sekunde do zadnje. Imel sem občutek, kot da se pogajam z mafijo. Imam trideset let, da odplačam, kar sem dolžan, še vedno pa imam občutek, da lahko možic z banke zdaj, zdaj stopi na dovoz, potrka po oknu in reče: »Se spomnite tistega denarja, ki smo vam ga posodili? Če ga ne plačate do jutri, vam polomim jebene noge, vse jasno?«
SPIZDI!
Kako si lahko brat lasti dva avtomobila in še vedno živi pri mami doma? Pa tudi če si lastiš samo en avto. Enostavno, spizdi!
Fantje, ki se ne odselijo iz doma svojih staršev so žalosten pojav. Dekleta včasih morajo ostati doma, dokler se ne postarajo. Včasih je celo prisrčno. Ampak fantje? Spizdite! Imam prijatelje, ki so stari 35 in še vedno živijo doma. Spizdite! Le ena stvar je hujša od tako starega moškega, ki še vedno živi pri starših, in to je ženska, ki je pripravljena iti v njegovo sobo. Ko enkrat dopolniš določeno število let, bi ti moralo biti prepovedano hoditi po prstih.
»Ššš, sezuj si si čevlje.«
Kasneje se parita v njegovi postelji in on zavzdihne: »O, ja, kdo te razganja!«
In še preden ona uspe zastokati: »Grega!,« se popravi: »V bistvu, zašepetaj, nočem, da koga zbudiva.«
Svojih prijateljev, ki se še vedno niso izselili, ne obiskujem več. Veste kako depresivno je sedeti v isti sobi, kjer sta sedela že pri štirinajstih? Tam je ista mini nočna omarica, tam je ista mini postelja, še vedno je na steni poster Backstreet Boysov.
Spizdi!
Postane vam jasno, da se ne nameravajo izseliti, ko začnejo razmišljati o prenavljanju: »Tole steno bom zrušil, tamle bom namontiral akvarij, par ogledal še potrebujem. Si kdaj opazil, da se soba zdi večja, če je v njej več ogledal?«
Nekateri se skušajo zviti iz cele situacije kot heroji: »Hej, nekdo mora poskrbeti za mamo.« Kurac. Še zase ne moraš poskrbeti. Tvoja mama bi lahko še kaj zaslužila z najemnino tvoje sobe, če bi enostavno spizdil.
Še najbolj žalostni so tisti bratje, ki tiho čakajo, da jim starši gavgnejo.
»En dan bo vse to tako ali tako moje.«
Kaj bo tvoje? Tvoja mama je stara 54, a jo nameravaš zastrupit?
Se nadaljuje …
‘Finančni tok’ je prevod poglavja ‘Cash Flow’ iz knjige Rock This! stand-up komika, igralca, scenarista, režiserja in producenta Chrisa Rocka.
Z vsem spoštovanjem, Elza Budau.