… se nadaljuje …
Zdaj, ko smo opremljeni z znanjem o vseh zgoraj naštetih resnicah, aksiomskih, temporalnih, meta-, se bomo lažje rokovali s pregovori. Tako je, prav ste prebrali, s pregovori. Saj ni nihče zares mislil, da ne znam zabresti še globlje v absurd, kot sem že zabredel v prejšnjih delih, kajne? Kaj morem, moja nenaklonjenost pregovorom je patološka. Trdno sem prepričan, da je bil človek, ki je spisal prvi pregovor, megalomanijaški populist po srcu. A la Benito. A la Donald. A la Mazzini.
Razlog, da vzpostavljam vez med pregovori in populizmom je v njunem sorodnem delovanju. Učinkovito se obneseta glede na situacijo, v kateri sta uporabljena (verjetno to pomeni, da sodita med temporalne, okoliščinske resnice, verjetno, nisem na misiji klasificiranja TBH). Preživeli smo še eno evropsko prvenstvo v nogometu (in se dodobra nasmejali ob stari resnici, da ga Angleži kadijo, ko se enkrat streljajo penali), zato si poglejmo novodobni primer pregovora in kako deluje:
Kdor ne da, dobi. Slišali ste ga že, kajne? Kdaj ste ga nazadnje slišali? Takrat, ko je ena ekipa garala pred nasprotnikovim golom brez realizacije, nakar je fasala v svojo mrežo. Veste kdaj pregovora niste slišali? Takrat, ko je ena ekipa garala pred nasprotnikovim golom brez realizacije in ga vseeno ni fasala v svojo mrežo. Nisem statistik, upam pa si trditi, da takih tekem niti približno ni malo. Še več, upam si trditi, da je večina tekem takih.
Zakaj se je potemtakem fraza obdržala? Preprosto, ker se vedno uporabi, ko drži. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Ni res. Po mojih izkušnjah, kjer se prepirata dva, tretji zavija z očmi in se sprašuje, kaj je naredil, da mora poslušati to sranje. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Povejte to tistemu, ki so ga kdaj v življenju izigrali iz priložnosti. Eh, kaj drugemu, povejte to sebi, ko se naslednjič pripeti. Točno tako, poslali se boste v tri krasne.
Mirno lahko greste po spisku pregovorov in brez izjeme boste ugotovili, da držijo manjkrat kot ne. Brez izjeme. Jabolko ne pade daleč od drevesa, je dober primer. Vsi smo (vsaj malo) podobni lastnim staršem, kajne? Fair enough, dokler ne vprašamo vas. Ja, točno vas. Vi boste rekli pa: »Ja, malo že, ampak v resnici smo si bolj različni kot podobni.« Guess what, niste edini. Vsi tako razmišljamo. Tudi otroci res, res uspešnih ljudi.
Iskreno, iskreno sem mnenja, da nihče ne reče: »Ta svet je šel v maloro!« brez zvrhane mere ironije. To je stavek, ki ga izrečeš kot mašilo. Enostavno se dobro sliši tam in takrat: »Včasih so bili ljudje bolj pošteni.« Moj kurac so bili. Kar je morda drugače danes, je to, da je vsaka vulvarija dokumentirana in komentirana, vmes pa ni časa, da bi se človek vprašal: »Kaj sem pa jaz slabega naredil danes?« Nič. In večina ljudi nam je bolj podobnih, kot si navadno priznamo.
Ne me razumeti napak, so ljudje, ki jim gre svet naravnost v maloro. Še preveč jih je. Četudi bi bil le en, bi jih bilo preveč. V tistem trenutku imajo vso pravico do črnih misli. Imajo pa danes na voljo več opcij kot kadar koli prej, da se iz te malore prebijejo nazaj na površje in prav je, da si brez odlašanja prizadevamo za več tega. In to je point, zakaj na vsake toliko v skritih kotičkih interneta vselej preberemo, da živimo v najlepšem času celotne človeške zgodovine. Je to resnica? Seveda je, ker gre za odnos. Gre za razmerje tega trenutka do preteklosti.
In vsi ostali populizmi delujejo prav po tem ključu. Musliči se razstreljujejo (razen takrat, ko se ne). Direktorji so žleht in pohlepni na denar (razen takrat, ko niso). Slovenci so hlapčevski narod (razen takrat, ko niso). Pisatelji ne napišejo ničesar koristnega (razen takrat, ko nam slučajno uspe). Cepiva ubijajo, pa saj razumemo.
Ključ prepoznavanja bikovega govna pregovorov in populizma je, kar nekoliko čudno, v kombinaciji točno tega zavedanja sorodnosti s preostalimi člani lastne biološke vrste in kančkom ponižnosti, ki je premore še tako dodelan ego. Ni vsak problem že znak konca sveta. Če želite razumeti, kako hitro se komplikacija zavije v meglo katastrofičnosti, pomislite samo na promet. Ena nespametna poteza na avtocesti lahko povzroči zastoj več tisoč vozil. So zaradi tega vsi udeleženci slabi vozniki? Najverjetneje ne. Samo en, včasih tudi ta en ne.
Prihodnjič zaključimo, obljubim. Če vas do zdaj nisem prepričal, vas tudi potem ne bom, verjetno pa niste prebrali do te točke, če vsaj malo ne dvomite v Resnico, ni res?