… se nadaljuje …
Zdaj pa tisto, o čemer sem želel, da se pogovorimo prejšnjič. Odkrit bom. Enega najlepših pasusov poezije je skomponiral g. Adolf Hitler, ko je v Mein Kampfu (1925) shipotetiziral große Lüge, nam bolj znano po najverjetneje lažnih citatih Josepha Goebbelsa o tem, da je zelo, zelo veliko laž treba zgolj dovoljkrat ponoviti in ljudje ji bodo začeli verjeti.
Vem, mr. Big Badass se spravlja nad Hitlerja in skuša trditi, kako se je motil. Res mačo poteza, Naughtius, kakšen car. Vem. Jebiga, zdaj je tam zunaj, ne morem več kaj. Mislim pa, da moramo o tem vendarle nujno spregovoriti. Četudi v procesu vsi skupaj izpademo pretenciozni SJWčiki. Časi so taki, moje roke so zvezane, bi rekel dr. Drisky.
Najprej, zakaj pravim, da gre za poezijo. Ne želim degradirati pesništva ali ga enačiti z zablodami zagrenjenega človeka v čuzi, želim le poudariti, da je teoriji Velike laži uspelo tisto, za kar se bori sleherni verz naše preljube umetnosti: Kar upoveduje, se tudi uresničuje. V pesmih se morajo besede dogajati, ne spregovoriti. In Velika laž ne spregovori, Velika laž se zgodi.
Na meta ravni to pomeni, da smo to teorijo ponotranjili kot eno redkih, če ne celo edino, resničnih izjav NSDAP. In to navkljub temu, da v osnovi ne gre za nič drugega, kot za veliko laž. Enostavno dovoljkrat smo si jo ponovili in zdaj ji verjamemo. Ampak!, če gre v resnici (ha-ha) za laž, kako je potem to sploh mogoče? Ta pojav vendarle vzpostavlja nekakšen paradoks. Eno tistih Escherjevih slik, na katere onaniramo postmodernisti.
Mogoče je, ker ne gre za izjavo nekomprehendirajočih nesmislov, temveč za smiselno oblikovano zaporedje besed, ki – tako kot vse druge izjave – lahko med resnico in neresnico venomer zgolj niha; resnici pa se bo približala toliko bolj, kolikor se bo ukalupila z vsem preostalim znanjem, ki ga poslušalci/bralci/tipalci posedujemo.
Povejte mi, na primer, kolikokrat ste v svojem življenju od razsvetljenih bitij slišali, da je Zemlja ploščata? Nekajkrat pa že, kajne? Zadnje leto, se zdi, vse pogosteje. Kolikokrat so vam ponovili, da so nezemljani že med nami, da nadzorujejo vse vzvode vladanja na svetu in nihče ne more ničesar storiti v zvezi s tem? In že kaj bolj verjamete v to? Seveda ne, saj niste trapasti. Še več, vsakič ko vam ponovijo, jim verjamete manj. Podobno se zgodi, ko nam še enkrat znova povejo, da ta »vlada dela dobro.«
Prav je, da to razumemo. Da se neresnice v kolektivno zavest prikradejo skozi špranjo informacijskega vakuuma. Sprva ne znamo povezati A in B, nato nam velike laži ponudijo vez, in še nato tam ostanejo, v primeru, da na obzorju ni alternative. In prav to je izkoristila tudi Velika laž, ki na koncu dneva ni nič drugega kot vsak drug populizem: Nestestiran poskus polnitve vrzeli med dvema znanima pojavoma – prav toliko brihten, kot njen avtor.
Nekega dne se bomo otresli te siromašne teorije, ki se je prijela zato, ker na svetu ni preprosto živeti brez resnic in včasih pograbimo za prvo, ki se nam ponuja. Nekega dne, ko bomo bolje informirani. Nekega dne, ko bomo izjave presojali glede na njihov namen, pomen in vpliv, ne pa glede na resničnost vsebine. To bo težak dan. To bo kompliciran dan. Bo pa lep v svoji teži in kompliciranosti. Predvsem pa … bo.
Se nadaljuje …