… se nadaljuje …
Sem želel pisati o nečem drugem, a se mi je po Rosomahovi objavi izpred tedna dni zazdelo smiselno današnjo priložnost izkoristiti za soroden sklep. O resnicah. Kaj pa je konec koncev slovnica drugo kot pravila? In kaj so pravila drugega kot nekaj, kar je prav? In koliko je to daleč od resnice? Ko je Wittgenstein zapisal, da so meje mojega jezika, meje mojega sveta, se ni zafrkaval. Jezik in svet delujeta z groteskno mero podobnosti.
Pomislite, kdaj ste nazadnje slišali nekoga uporabiti frazo: »Pokazal je svoje prave barve.« Ali »svoj resnični obraz.« Off-topic: raba te fraze nikoli ne pomeni nič dobrega. Si predstavljate Vaska Simonitija, kako med poplavo v Ljubljani skoči v vodo in iz nje potegne tri mucke in se mimoidoči spogledajo z odobravajočim kimanjem, nakar neka babica poreče: »Sem vedno mislila, da le molze plačo na Filozofski fakulteti pa se priklaplja na javne finance pa z alkoholom utaplja svoje eksistencialne krize ob vednosti, da je hkrati nekoristen in življenjsko preskrbljen … ampak zdaj … s temi mucki … zdaj je pa pokazal svoj resnični obraz. Fejst poba!« Ne, ne gre to tako. Resnični obraz je možakar, ki ženi kupuje rože za osmi marec, odpira vrata sodelavcem, plačuje davke, potem pa po enem tednu stresa v službi zavpije na sosedovega otroka, ko se mu ta ponesreči z biciklom zaleti v avto.
»Končno je pokazal svoje prave barve. Sem vedno vedela, da sovraži otroke!«
»OK, babi, fajn zate.«
On-topic: ta fraza markira smešen pojav pri ljudeh. Poudarja, kako velik pomen pripisujemo namenom. In verjetno tudi, kako zelo lahko je manipulirati z nami, ko nekdo opraviči svoje dejanje z izgovorom o dobrih namerah. Nekdo samo želi biti zabaven. To lahko stori tako, da pokaže, kako zelo zabaven je. Lahko pa to stori tako, da pokaže, kako zelo nezabaven je nekdo drug. Kdor zna biti zares zabaven, se bo praviloma poslužil prve tehnike. Kdor dvomi v svojo zabavnost, bo izbral drugo. Dokazati, da je tretja oseba nezabavna je sila preprosto za nekoga, ki obvlada nezabavnost. Rezultati dejanj pa so kljub istemu namenu diametralno nasprotni. In naša ocena situacije mora biti odvisna tudi od izvedbe.
Dobro, kaj je poanta? Poanta je, da ima lahko Vasko še tako dobre namene, o resnici tega, kdo je on kot javni funkcionar, bo vselej podana retrospektivno, t. j. ko bomo lahko operirali z rezultati. Podobno kot slovnica sledi jeziku, čeprav se nam upravičeno zdi obratno, tako tudi (predvsem aksiomske) resnice sledijo pripetljajem. Likvidne so. Imejmo to v mislih tudi pred nadaljevanjem tega razmišljanja.