… se nadaljuje …
Zdaj smo pa zares zatavali v filozofsko drobovje. Jemo, kot jemo, vraga, kaj je tu majavega? Z opravičilom vsem hospitaliziranim pacientom na infuziji. In hardcore fitneserjem, ki se hranijo izključno s šejki pa še ta postopek je pravzaprav identičen. Izbij dno temu sodu, Naughtius!
Ni potrebe. Ne oporekam. Še enkrat ponavljam, vse zvezde so še vedno tam, obstaja pa nekaj, kar moram poimenovat temporalna resnica. Okoliščinska, če želimo. Slišati bo kot, da se nek prepotenten študent s FF želi izmuzniti z najbolj debilnim izgovorom, ko ste ga v debati stisnili v kot, a vseeno, ponudim svoje miselne nastavitve kot resen predlog za razmislek: »Koliko časa pa to dejansko bo resnica?« Večino časa so temu planetu vladala bitja, ki so se prehranjevala precej drugače. In če ga nameravamo še naprej biksat, bo kmalu spet tako. A da ne vozimo vstran: Nekatere resnice se vzpostavijo kot take zaradi okoliščin (za razliko od prejšnjič omenjenih aksiomskih). Potem nekatere od nekaterih ostanejo take dalj časa, druge pa ne. Osnove Braudela.
Kar je za nas središče sveta, je za nekoga drugega okoliščina. In hitro nas lahko zanese v totalen nihilomodernizem, kjer ni nič več res (razen volja do moči, alkakože?). Okoliščine se spreminjajo, ker se spreminja center, center se spreminja, ker se spreminjajo okoliščine. Da potolažim obupane na tej točki: Ni res, da nič ni res. Nič je res. A bo šlo? Malo manj zafrkantsko: Povedati želim, da če se sinhroniziramo z mislijo, da so velike stvari samo stvar preminutja, tako človeštvo, kot življenje, kot tudi Himalaja, potem spoznanje, da je tako tudi z majhnimi, za Zemljo nepomembnimi, stvarmi, ni več grozljivka. Pomislimo na vse stvari, ki si jih pravimo, da so naturlich. Za vse bomo našli čas, ko ni bilo tako. Ta zemlja je slovenska. Človek je monogamno bitje. Greh je treba kaznovati. Vse to se bo še obrnilo na glavo, ko bodo okoliščine prave.
Temporalne resnice ostajajo koristno orodje za opis nekega stanja. A kot stanja v svoji biti, niso nič več kot sod radioaktivne snovi. Orodje. Rosomah bi znal bolje od mene povleči vzporednico tu – se potrudim v njegovem imenu: Temporalne resnice so jezik človeškega sobivanja. Interakcij ne moremo opisati drugače kot z interakcijo. Živijo prepletene, ena poleg druge, ena od druge odvisne, ena brez druge neobstoječe.
Toliko na kratko o temporalkah. Pomembno je bilo, da smo se zaustavili tu, zakajti naslednjič bomo pa zares mišmaširali čas in Resnico. Žur bo, obljubim.