… se nadaljuje …
Pravijo, da se je zoper resnico nemogoče boriti. To verjetno pomeni, da je naš obračun z Resnico obsojen na propad. Samo poskusite naključnega mimoidočega prepričati, da nekaj tako splošnega, kot je resnica, ne obstaja. Trdili bodo, da ste pod vplivom.
Na tem mestu poudarimo še z drugimi besedami, kakor smo zaključili preteklič: ne zanikamo obstoja pravilnosti. Naše izjave so lahko še kako pravilne ali napačne. Ali ipak je pravilnost/napačnost zgolj reakcionarna lastnost. Imeti prav ali narobe je stvar odnosa, zadeva (ne)pridnosti, (ne)usklajenosti, (ne)uglašenosti. S čim? Z resnico vendar. Ta je tisto, kar zanikamo. Zanikamo, da obstaja izven teh odnosov. Sama po sebi. Kot se nam kaže.
Postavimo se nazaj k našemu hipotetičnemu mimoidočemu in mu v fiko zabijmo, da resnica ne obstaja. »Ampak, Naughtius, o čem vendarle sanjaš? Marsikaj je neizpodbitna resnica. Recimo, sonce vzhaja na vzhodu. Kako lahko porečeš, da to ni resnica?«
Čudovit primer. Čudovit primer tega, čemur rad pravim aksiomska resnica. Ker je le na glavo obrnjeno vnaprej določeno pravilo. Kdo ga je določil? Pa, ljudje, seveda. Dogovorili smo se zanj. In vsak dogovor drži le toliko časa, dokler se vsi strinjamo, da drži. Nekega dne, ko so jezik šele izumljali, je nekdo rekel: »A je že kdo opazil, da sonce vedno vzhaja tam nad tistim hribom. Poleti malo desno, pozimi malo levo, ampak v glavnem tam okrog.« In nekdo drug je dodal: »Sonce. Vzhaja. Tam … Tistemu kraju tam bi lahko rekli vzhod. See what I did there? Vzhod je tam, kjer sonce vzhaja.« Potemtakem je povsem logično, da je izjava sonce vzhaja na vzhodu »resnična.« Toda, je res resnična? Ali je »zgolj« pravilna? Ali z drugimi besedami, gre res za nepremakljivo stanje ali »zgolj« za nek opis, oznako, črtico, oris. Ali, morda, ne vem, odnos?
To je še toliko težje sprejeti, ko smo soočeni s spoznanjem, da obstajajo neskončni sistemi, svetovi, ki so nam prirejeni vnaprej. Vzemimo za primer matematiko. Pravijo, da številke ne lažejo. Da lahko še tolikokrat obrneš enačbo pa je ena plus ena še vedno dva. Seveda je. Ena plus ena je enako dva ni matematično spoznanje. Ena plus ena je enako dva je matematični pogoj. Matematika ni neka od boga dana igraIgrica, ki se jo mora človek (šele) naučiti. Seveda se nam kot taka zdi, ker se na tak način z njo spoznamo kot posamezniki – v šoli nam jo predstavijo manifestirane avtoritete – toda to je tudi vse: Taka se nam zdi. Ko odvzamemo lastno izkušnjo prvega rokovanja z matematiko, ostane le še eno: Dogovor.
Dogovor, da je ena plus ena enako dva in da je ena krat ena enako ena. In vse ostalo je izpeljanka teh dveh osnovnih aksiomov, osnovnih odskočnih desk. Matematika, v nasprotju s splošno sprejetim mnenjem, je naša najbolj popolna, najbolj vodotesna, najbolje razdelana zamišljotina. Tako dodobra smo si jo zamislili, da si ne predstavljamo več, kako je lahko vse skupaj laž. Zgodbica za lahko noč. Perfektna fikcija. Bohnedaj, da začnemo razmišljati, da so vsi naravoslovci, statistiki, ekonomisti, računovodje, spletni optimizatorji, programerji računalniških iger ali finančni analitiki nič kaj drugačnega kot strastni Game of Thrones fanboyi, ki pretipkavajo poplavo subzgodbic istih 10 akterjev. Bohnedaj, svet bi nam razpadel pred očmi. Pa naj ne bo ta zapis razumljen kot graja matematike. Naj bo raje poklon njeni veličini.
Casusov aksiomske resnice je malo morje. Kot rečeno, vzemite vnaprej zamišljeno pravilo in ga preberite z desne proti levi. Če vžigalico približaš ognju, bo zagorela. Sesalec sesa tam, kjer je cev. Človek sprejema hrano z enim seksi delom telesa in jo izloča z drugim seksi delom telesa. Približno podobno kot sesalec. Verjetno ne gre za nikakršno naključje. Igra je vnaprej zrežirana. Hranimo se tako, kot se, ker je točno tako sklenjeno v naših zaporedjih beljakovin. Aha! To pa ni noben dogovor! To ni noben aksiom, to mora biti Resnica! Kajne?
Super odskočna deska za prihodnjič.