PRVA LAŽ

Mislim, da je ni besede, ki bi me v življenju večkrat opomnila, da sem nekoliko … drugačen. Nekajkrat so mi rekli, da sem izprijen, da sem pankrt, slišal sem tudi, da sem fukjen pa psihopat. Bil sem peder, bil sem idiot, bil sem zoprn, bil sem beden pa debelinko pa podgana pa slinček pa špeglar pa piflar pa vse, kar še lahko zabrusiš belopoltemu Slovenčku moškega spola, ki mu v resnici ne bi smela nobena zgornja beseda povzročiti nič zares hudega. In mi tudi ni.

Je pa neka druga beseda, ki me žalosti do današnjega dne. Ena beseda, ki mi daje vedeti, da sem … enostavno sem naštelan drugače. Moje konfiguracije so razcentrirane. Does not compute. To je srh zbujajoča beseda. Pa res nisem bitje, ki bi s strahom stopicalo po planetu. In vendar se je bojim. Na dolgo in široko sem pred komur koli pripravljen zagovarjati, da je to beseda, zaradi katere je v preteklosti največ ljudi nasilno izgubilo življenje. Dodatno uklanjam hrbet pred njo zato, ker sumim, da smo jo človeštvo začeli uporabljati z izključno dobrimi nameni, danes pa seje zlo po vseh še tako skritih kotičkih. In kot sam Satan nas je prepričala, da je največji čistun med nami. Če je že povezana z nasiljem, je lahko zgolj žrtev. Govorim o … resnici.

You can’t handle the truth! Rad bi se poglobil v različne načine, kako resnica deluje, kako se vzpostavlja, za kar si bom vzel potreben prostor v prihajajočih mesecih, bi pa na tej točki rad poudaril, da se niti malo ne šalim (kot po običaju). Če obstaja v mojem življenju ena prava privlačnost (+), je to čas; in če obstaja eno pravo odbijanje (-), je to resnica. To je fenomen, ki me je prestrašil, ko sem bil še mali pizdun in mi ne pusti spati niti danes, ko sem nekoliko večji pizdun (večji verjetno ne bom nikoli. Ne večji pizdun, to že, za to imam več kot dovolj potenciala. Preprosto večji, mislim).

Če bi me kdo rad v slogu prvega odstavka prepričal, da gre za duševno motnjo, mu te pravice ne odrekam, pripravljen sem jo podpisati ob primerni argumentaciji. Človek, ki potrebuje 27 let, da se pomiri s svetom, je vajen hujših obsodb, kot jih lahko sproducira zunanji svet. Jaz sem pač … drugače uglašen, kaj morem zdaj, vsaj škodljiv nisem. No, morda sem, tudi to bi se dalo dokazati, a vsaj nasilen nisem več. To pa menda nekaj šteje. Vsaj v moji knjigi. In to je tudi moja današnja izpoved.

Meni se je resnica namreč razkrila kot nekaj, kar ljudje sestavljamo. Stopimo en bližje drugemu, popustimo pri lastnih prepričanjih in sčasoma se strinjamo, kaj je res. Kaj je zares res. Vsak ima svojo zgodbo. Ti misliš, da so vsi ljudje normalni, Naughtius pa je fukjen; jaz mislim, da smo vsi po svoje fukjeni, torej sem jaz še kar normalen. In potem, ko si to izpričava, kopljeva globlje, da odkrijeva, kdaj se z nečim strinjava in ta presek ali v nekaterih primerih celo zmnožek, je potem resnica. Žalostno spoznanje tega precej ponižnega zapisa je, da resnica – v resnici – ne obstaja. Kar, vem, je precej frustrirajoče.

Pravijo: »Resnica je samo ena, laži je pa mnogo!« Razumem, laži je res mnogo, zato mora biti na drugi strani nekaj transcendentnega, kar zbalansira kozmos. Nek Bog. Nekaj celovitega. Nekaj, kar je v vsakem danem trenutku nespremenljivo in prav in vredno sledenja in nekaj dokazljivega, vseprisotnega, neovrgljivega. Znanost, Jehova, evolucija, entropija, širjenje vesolja, tantrična spolnost. Kar koli. Nekaj. Ampak ni. Ne pravim, kot se zmotno pripisuje nihilizmu, da ni ničesar, v kar bi lahko človek verjel. Pravim, da ni številke ena. Pravim, da ni številk. Ni celote. Ni meja. Kot bi izvrstno pristavil moj dragi prijatelj Rosomah: »Na neki točki, pod mikronanopikofemtoskopom, je le še masa in elektronski naboj.«

Prispeli smo v obdobje, ko je resnica tako samoumeven pojem, da smo pozabili, da gre za koncept. Za fikcijo. Za delovno orodje. Resnica je nekaj, kar nam pomaga opisati stanje, nič več. Votla je. Brez duše. Brez substance. Nerealni ideal. Laž. Je prva izmed laži. Sestavljena je resda iz svoje mase in nabojev, ampak to je le DNK, ki ni vreden omembe. Resnica je kot ozvezdje. Vse zvezde so tam, ja, risbica je pa le zamišljotina.

Se nadaljuje

Naughtius Maximus

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.