Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija je oštra.
Postavite si vprašanje. Kaj je, ko nekaj je? Misel je moja. Avto je zelen. To je to. Telefon je zvonil. Skala je tam. Je. Pustimo za trenutek tradicionalno sistematično obravnavo glagola biti, kot se ga je npr. loteval Heidegger in se predajmo malo bolj Joycovskemu stilu ezoteričnega navdiha. Nad-vdiha?
Na prvi vtis se je uporablja kot neke vrste vezivo. Ležaj med pojmi, da se ujemanje ohranja med različnim ukrivitvami hierarhije pomena. Je mora biti prisoten, da stvarem damo lastnost, s katero se zgradi vsebina. »Nekaj je nekaj drugega,« označuje domovanje različnih znakov med seboj. Ampak do kakšne mere je to domovanje v skupnem prostoru? Če je Miha zelen, ali je tudi nekaj Mihovskega na zelenem? Nek prostor nekje na zelenem mora biti, da se lahko tjakaj Mihovstvo vrine. Združi? Ko je telefon zvonil, proces zvonjenja potrebuje neko svobodo lastne reorganizacije, na katero se lahko telefon spoji.
Na drugi vtis pa lahko hitro opazimo, da to domovanje sliči na idejo emanacij Dobrega. Reč si je v grobem prvi konkretno zamislil neoplatonik Plotin. V 3. st. po Kristusu je elegantno nastavil prostor za mišljenje postopka, kako Platonove Ideje formirajo konkretne stvari. Oziroma kako od najbolj univerzalnih oblik skorajda skozi neki postopek kristalizacije nastane nekaj. Stol, na katerem stojim, je konkretnost univerzalnega stola iz NikjerNikoli.
Kakor koli, naša zagata medsebojnega domovanja pojmov je lep primer takšne kristalizacije. Je napeljuje na možnost povezave od čistih abstrakcij, Platonovih idej, do nečesa konkretnega-tu. Miha je zelen zariše zmožnost, da malo zelenega kristalizira v Mihovo obliko in obratno. Konkretno tu seveda ni nujno samo preprosti pojmovni atribut ali pa lastnost materije. Na isti način napeljuje na zmožnost povezav tudi v poljubno kompleksnih entitetah kot npr. »naša zagata medsebojnega domovanja pojmov je lep primer takšne kristalizacije.« Vezivna funkcija je operira na isti način ne glede na stopnjo ali pa količino stvari. Omogoči, da se konkretnost ene univerzalije spoji s konkretnostjo druge. Novo vprašanje pa se seveda glasi, ali je možno sploh ugotoviti, kakšen je prostor vseh univerzalij in njihovih kombinacij.
Za zaključek, kaj pa odprtozreči primer samostojne različice nekaj-je (obstaja)? Skala je. Sonce je. Po mojem ima enak format. S to razliko, da se lastnost, za katero konkretnost gre, zamolči, a vseeno predpostavlja. Morda zato, ker je vsem najbolj skupna. Nekaj-je [ ] preprosto označuje ničelno, izvorno stanje. Default state. Poljubni nekaj enostavno prisostvuje vsej kakofoniji medsebojnega nanašanja stvari v nas in okoli nas.