Brovarišice in brovariši,
medspletna situacija se zaostruje.
Darko hoditi blizu. Jaz videti. Darko roke imeti lok. Jaz stati kamen, Darko ne videti. Jaz premik hitrost. Darko videti, Darko nevarnost. Jaz premik hitrost. Jaz Darko daleč. Jaz varnost.
Zdi se mi, da ne pretiravam, če predlagam, da navkljub enostavni obliki izražanja v zgornjem odstavku, vsak od nas lahko razume poanto te kratke zgodbe. Uporabljeni so bili samo glagoli in samostalniki pa vendar je iz zaporedja njihove uporabe možno narediti zaključek. Seveda v kolikor glagoli in samostalniki popisujejo dogajanje v enakem kronološkem redu, kot se je dejansko odvila sekvenca dogodkov. Ali lahko trdimo, da je tudi pri takšnem elementarnem zapisu prisotna slovnica? Kakšen red razmerij je na delu pri opisu, ki preprosto poroča z zlaganjem znakov, na generičen Sassaurjev (op. ed. Saussurejev) način: Znak (beseda) kaže na označevano.
Pustimo tokrat na strani družbeno-kulturno vzdrževalno lastnost slovnice in se vprašajmo bolj konkretno, kakšna pravila nam njen red zapoveduje? Ali lahko mirne vesti rečemo, da so razmerja slovnice arbitrarno določena glede na rabo in tradicijo – in morda kanček elegance? Zanimiva zagata se pojavi, ko poskusimo naš začetni spisek prevesti v tuj jezik, kateri koli, in hkrati ohranimo njegovo nesofisticiranost. Lahko rečemo, da naredimo najbolj grobo obliko direktnega prevoda, beseda za besedo. Pa vendar bo sporočilo oziroma vsebina sestavka ostala nespremenjena.
Drugi komentar v povezavi s slovnico, bi lahko imel obliko konsistence. Slovnica nam ponuja ogrodje pravil, s katerim se raba konsistentno premika po času in kategorijah tako, da se razmerja ne spreminjajo. Nekaj se ohranja. Ta aspekt je zanimiv, saj odstira plat, da se s sofisticiranjem sporočila formira potreba po konsistenci. S povečanim številom stvari in njihovimi razmerji se lahko prično ustvarjati nesmisli. Ampak ali so to res nesmisli? Če si na poljuben način zamislimo razširitve zgodbe s pogojniki, pridevniki, metaforami, medmeti itd., si v bistvu na noben način še vedno ne moremo preprečiti zlagalnega opisa, v kolikor seveda, sledi konsistenci dogodka. Primer kršitve tega bi npr. bil stavek »Darko varnost. Jaz hoditi blizu.« Takšna raba oseb bi seveda kršila konsistenco, ker se naenkrat osebi zamenjata. Ampak takšna kršitev ne krši pravil razumevanja, temveč krši ureditev dejanskega stanja dogodkov, zaradi katerih pravila niso razumljiva.
Ko nekdo poroča o nečem, name dejansko predaja osnovne gradnike simulakra – reprezentacije. Nečesa, kar zastopa neko drugo reč, ampak na svoj način. S temi gradniki se vživimo v poved ne glede na red in strukturo poročanja. Kar nas vrže s tira je na nek način naturalistični/izkustveni prezir, ko nekdo prične podajati gradnike, ki sestavijo simulakrum na tak način, da se ne ujema z našimi predhodnimi principi zmožnega.
Zastavimo izhodiščno točko za nadaljnje raziskovanje: Ali lahko trdimo, da se jezik prične s sledenjem pravil, le-ta pa nastajajo s konsistentnim ponavljanjem?