OTROKOM IN ŽENAM

Zgodba iz Titanika (1997) je povedna: Ko se je potapljala ladja, polna milijonarjev, pomembnežev in ostalih primerkov družbene smetane, so na reševalne čolniče spuščali – ženske in otroke.

Mogoče celo ni boljšega primera pokroviteljskega seksizma v vsej človeški zgodovini. Iz legendarne ladje so spodili nadležno mularijo in javkajoče ženske, medtem ko so magnati strumno potonili na dno in naravnost v mitologijo 20. stoletja. Tako kot v vsaki vojni je bila tudi tu smrt bolj herojska od bednega preživetja. In seveda ne bomo pustili mučeniške titule nevrednim – pravi dedec je skočil v ledeno vodo in umrl v par sekundah, namesto da bi se stiskal na nekem čolniču, kjer bi moral več ur veslati. Ugh.

Otroci in žene so tudi sicer docela nezmožni herojstva, nam kaže velik del zgodovine. So pa uporabni kot stopnička, na kateri lahko zgradite svoj mit. Tako kot vsaka sodobna država pozna zloglasno rezervno zalogo delovne sile, tako pozna tudi maso anonimnih civilistov, pardon, cvilistov. Cvilisti vpijejo, ko gre nekaj narobe, potem pa se hvaležno klanjajo, ko jih pridejo odrešit. Cvilisti so ekvivalent navijačev na prenosu nogometne tekme – vsi vemo, da so prave zvezde tisti tipi na igrišču, a brez spremstva s tribun, ki vzdihuje nad njihovimi potezami, so pač samo tipi, ki brcajo žogo.

Nič drugače ni pri rasistih, prijatelji. Ženske in otroci so ključni. No, če že mora biti prisoten samo en cvilist, potem naj bo to mlado dekle.

Znameniti film Rojstvo naroda (1915), ki je s hibernacije zbudil Ku Klux Klan in ga vrnil naravnost v osrčje ameriške kulture, je mogoče povzeti takole: po koncu ameriške državljanske vojne in suženjstva se črncem preprosto strga. Pijani od svoboščin, ki jim jih je milostno podaril Beli človek, začnejo ropati in zganjati splošni nered, saj civilnega vedenja brez biča niso bili vajeni (logično). A to bi človek še toleriral. Najhujše doleti našega belega heroja: njegovo izvoljenko konfrontira oduren povzpetniški zamorec in jo skuša prisiliti v posteljo. Dekle, ranjeno v dno duše, pobegne in skoči v globel, kakor pritiče žrtvam skorajšnjega posilstva. Revica cvilistka izdihne v rokah našega junaka, ki si besno nadene opravo KKK duhca in zajaše, da bi vzpostavil red. Navdihnjen z mislijo na vse bele cviliste v jugu – zmaga. Škoda, ker je cvilistka morala umreti, ampak vsaj konec je dober, red vzpostavljen, zamorci pa civilizirani.

Očitno je, da brez množice trpečih cvilistov film ne bi imel nobenega smisla; brez spolnega napada na mlado dekle pa prav tako ne bi bilo posebnih razlogov za pravičniški bes nad rasno enakopravnostjo. Tega se je kaj kmalu naučil tudi Joseph Goebbels, ko je pripravljal svoj novi film Jud Süβ (1940). Bila je to ena redkih filmskih naci pogruntavščin, ki je tudi dejansko uspela v kinodvorani. Razlog je čisto preprost: ob vsej pre-komplicirani zgodbi o židovskem zarotništvu, pohlepu in nažiranju poštenih ljudi se v središču dogajanja znajde odurni Žid in njegova obsesija z mladim dekletom. On hoče njo, ona noče njega, on njo posili – zato ona, logično, skoči z mostu in se utopi. Posilstvo sicer ni nič takšnega, česar ne bi mogla ustaviti s klofuto ali dvema, vendar bi v tem primeru prestopila mejo med cvilisti in heroji. Ta slednja vloga je seveda rezervirana za še enega belega mačota, ki v njeni smrti najde navdih za rešitev sveta.

Lahko bi seveda trdili, da so v obeh filmih črnci in judje problem precej pred samimi spolnimi napadi in da bi bela odrešitelja preprosto morala predvideti težave. Morda bi s proaktivnostjo celo rešila kakega cvilista več. Preventiva pred kurativo, pa te fore. Ampak nad čem bi potem cvilili žene in otroci?

Drisky Bare-ass-ovsky

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.