FINANČNI TOK

se nadaljuje

NEK SE VIDI RASKOŠ

Če si ga lahko privoščimo ali ne, črnci smo nagnjeni k razkošju.

Moj oče nikoli ni služil velikih vsot, se je pa vedno rad razkazoval pred družbo. Vedno je vlekel bankovce iz denarnice. Če je bilo treba kupiti paketek čigumijev, je na plano vlekel denarnico in vse v njej. Dovolj bi bil dolar, ampak ne v njegovem svetu.

Belci služijo denar, da bi bolje živeli. Črnci služijo denar, da si napumpajo ego in da se drugi črnci okoli njih počutijo kot drek. Zato je prva stvar, ki jo črnec naredi, ko kupi avto, vožnja mimo avtobusne postaje.

Vse to izhaja iz občutka zaničevanja. Brat se bo dobro oblekel za vsako najmanjšo priložnost, ker je v podzavesti prepričan, da ga bodo zaradi tega obravnavali kot belca.

Ne kot se spodobi, ampak kot belca.

Dober prijatelj sem s komikom Adamom Sandlerjem. Ima ogromno denarja, a vse kar nosi na sebi so kratke majice in trenirke. Vsak dan.

Če bi se jaz naokoli sprehajal v kratki majici in trenirki, bi me imeli za pobeglega sužnja.

Ko sem vodil Saturday Night Live, so vsi ves čas ponavljali, kako lepo sem oblečen. Nisem se trudil izpasti kot poznavalec mode, želel sem le, da me varnostniki pustijo pri miru. Nisem želel, da se do mene vedejo kot do pocestnega kaka – posebej zato, ker sem bil bolje plačan od njih. In kljub temu, da so me videli v studio šest dni na teden, mi je bilo jasno, da moram nase spraviti najboljšo obleko, ali pa bodo vsak dan od mene zahtevali osebne podatke. In ko pravim osebne podatke, v mislih nimam osebne izkaznice, v mislih imam izpis DNK.

Jasno mi je bilo, da se moram dobro obleči, sicer mi bo pamet solil že tip na rampi, koliko stane parking – kot da nimam pare ali pa sem prebutast, da bi to znal razbrati s table. In potem bi mu predal ključe.

»Veste, stane 12 dolarjev za cel dan.«

»Moj avto je koštal trideset tisoč, ne me jebat, prosim!«

KDOR NE RIZ’KIRA, NE PROF’TIRA

Črnci se ne bavimo z borzo.

Mi špilamo loto.

Kako se odločimo za številke, ki jih bomo igrali?

Sanje.

Točno tako. Sanje. Ko sem bil mulec, je moj oče domov privlekel knjigo z naslovom Sanjska knjiga številk. Imela je nabor različnih sanj in pripisane številke. Če si sanjal, da padaš z višine: številka 432. Če te je v sanjal lovil neznanec: številka 938. Ko sem se prebudil, je oče stal ob moji postelji in me nemudoma začel spraševati po sanjah: »Kaj si sanjal? Saj si sanjal, kajne? Ne mi reči, da se ne spomniš! Videl sem, kako ti oči begajo!«

Pogosto se res nisem spomnil svojih sanj in sem si jih enostavno moral izmisliti.

»Sanjal sem o … svojih čevljih, očka.«

Oče je odprl knjigo, pogledal pod poglavje o čevljih in se histerično obrnil proti meni: »Si prepričan, da so bili čevlji? Ker čevlji so 536, superge so pa 289. Ne se zajebavat z mojim denarjem, sine, veš, da ne maram iger na srečo!«

JE TREBA DELAT

Preden sem začel delati kot komik, sem bil zaposlen v McDonald’su za minimalno plačo. Ko te šefica plačuje z minimalno plačo, ti mora biti jasno, da ji je vseeno zate. Fučka se ji za tvoj Božič, fučka se ji, ali tvoji otroci po svetu hodijo bosi. In ko si te drzne vprašati: »Kako si?« Kaj drugega naj bi ji odgovoril kot: »Točno veš, kako sem. Zelo slabo. Kako drugače naj bi shajal z vsem tem denarjem, ki mi ga mečeš v fiko?«

Če te plačuje z minimalno plačo, ti v resnici pravi: »Veš, saj bi ti rada dala manj, ampak mi zakon ne dovoljuje.«

Obstajajo nekateri, ki bi se radi znebili koncepta minimalne plače. Ampak to je slaba ideja. Če ne bi imeli vsaj te kapice, bi veliko šefov delavce plačevalo s štruco kruha in konzervo paštete.

BEDNA RESNICA V ZVEZI Z DAVKI

Ko sem kasneje delal v Micky D, se na teden zaslužil dvesto dolarjev. Od tega je dacar vzel petdesetaka. Dobesedno posral se je na ponedeljek in petek. In kaj sem imel od mojega plačanega davka? Vso javno razsvetljavo, ki sem si je poželel. Zaradi mene lahko vsakemu od nas dajo svečo, pustijo petdesetko pri miru in nas pošljejo v tri krasne.

Ampak v resnici nihče od nas ne plača davkov.

Država vzame davek.

Na TRR prejmeš plačo, ampak denarja za davek ni nikjer. Nisi imel niti izbire. Država ti ne zaupa z lastnim denarjem.

FURS: »Moramo ga vzeti.«

TI: »Zakaj?«

FURS: »Mogoče ga boš zapravil.«

TI: »Pa saj je moj.«

FURS: »Ne. Ni.«

Rade volje bi plačal davek, če bi vedel, da ga država pametno vlaga. To bi bilo povsem drugače. Namesto tega se zdi, da jim gre vsako leto slabše. Če daš denar kolegu, da ga pametno naloži, on ga pa samo zapravlja, bi bilo pametno, da mu ga sčasoma ne bi več dajal.

Oni pa ga meni poberejo vsak jebeni teden. In potem ga hočejo vsako poletje še malo več. Kakšna gangsterska pogodba je to? Zakaj mi ga niso vzeli, kolikor ga potrebuje, ko so ga vzeli prvič? Ne, oni pridejo nazaj kot kak narkoklošar: »Se spomniš tistega denarja, ki si nam ga dal zadnjič? Rabim še malo več. Nekaj sem zajebal s proračunom, ampak zdaj … «

Sramota. Država se je navlekla.

VSE SE VRAČA, VSE SE PLAČA

Ne glede na to, kako reven si, obstaja davek zate. Če delaš v McDonald’su za vrelim oljem, obstaja davek zate. Mislim, da bi moralo biti vsem jasno, da če se preživljaš s pomfrijem, potrebuješ odmor – ŠE DANES.

Ampak ne. Še vedno moraš plačati davek. Da bo država lahko skrbela zate. Če za preživetje čistiš kavče v striptiz klubu, bi moralo biti vsem jasno, da država zate niti približno ne skrbi.

Znebimo se davkov. Davki so bili razlog, da smo se odcepili od Anglije. Belci so rekli: »Pičkumater, vse hočejo obdavčit, spizdimo že enkrat.« To je bilo pred tristo petdeset let nazaj. Mislili so, da počnejo pravo stvar. Zdaj so davki še višji!

In nikamor več ne moreš spizdit!

* * *

Najhuje je, da plačujemo davke za storitve, ki jih ne koristimo. Recimo policija. Nikoli v življenju nisem klical na policijsko postajo. Če bo pizderija, imam pištolo. Bom že. In če jih bom kadar koli zares potreboval, jim plačam, ni problema.

»Nekdo je vdrl v mojo hišo, koliko stane?«

Gasilci. Moja hiša ne gori. Moja hiša nikoli ni gorela. Moj protipožarni alarm je prižgan 24-7-365. V moji hiši je ravno prava mera vlage. Varčen sem.

Ampak država vzame.

Davki gredo za šole. Nimam otrok. Zakaj plačujem šolo, če pa nimam otrok? Oprostite, ampak jaz sem z razlogom natikal kondome: Varčen sem. Zdaj pa plačujem, da lahko hodijo v šolo vsi ostali otroci. Oprostite, ampak meni se jebe za vse ostale otroke. Briga me, če jim predava jazbečar. Ali raca. Briga me, če otroci hodijo v deveti razred in izpolnjujejo pobarvanke.

Ko bom imel otroke, me ne bo več brigalo. In takrat bom tudi plačal.

In zakaj za vraga plačujem za penzijo? Denar bom dobil nazaj, ko bom star 65. Medtem pa povprečen črnec umre pri 54. To je šele varka! Bratje enostavno ne živimo tako dolgo: Visok krvni pritisk, diabetes, policija v Minneapolisu, jebiga, nekaj te bo spravilo v grob. Bratje bi morali dobivati penzijo pri tridesetih. Tudi če bom živel dlje, ne rabim denarja pri 65. Jaz rabim denar tukaj in zdaj. Takoj zdaj. Imam ogledanih nekaj kosov pohištva v IKEI, ki ga moram vzeti na layaway.

EDINA STVAR, BEDNEJŠA OD DAVKOV

Kdo si je izmislil zavarovanje? Jebemti, pozabi penzije, to je šele varka! Zakaj se sploh imenuje zavarovanje?

Moralo bi se imenovati v primeru pizderije!

Edini razlog, zakaj plačujem zavarovalnici, je v primeru pizderije. Če do pizderije ne pride, ne bi bilo smiselno, da mi denar vrnejo? Kako to, da obdržijo keš? Prehranjujem se pametno. Tečem. Nisem mrtev. Nič se ni zgodilo! Nobene pizderije! Vrnite mi denar! Zakaj ga zapravljate za bolne, vrnite ga meni! Če bi mi povedali, da bodo obdržali denar, bi šel ven in imel pizderijo. Nalašč. Če bi vsi vedeli, da dobimo denar nazaj, bi ljudje bolje skrbeli zase. Kar bi bil posledično manjši strošek za zavarovalnice. Toda, ali si tega zares želijo? Si zares želijo, da bolje skrbimo zase?

Seveda ne. Želijo si našega denarja, nič drugega.

Ne razumem. Državi plačamo ves ta davek, ne bi bilo edino logično, da imamo v zameno neko … kaj jaz vem … zavarovanje?

Seveda ne. Vsi morajo biti dodatno zavarovani. Noben dohtar se vas ne bo dotaknil, če niste zavarovani. Nekega dne sem obiskal zdravnika. Kri mi je tekla iz glave.

ZDRAVNIK: »Kaj imate?«

JAZ: »Kri mi teče iz glave.«

ZDRAVNIK: »Ne, ne, kaj imate? Osnovno? Dodatno dopolnilno? Osnovno dodatno dopolnilno? Bova potem o zdravju.«

Ko sem bil majhen, doma nismo bili zavarovani. Moj oče je vedno čakal do zadnjega, preden nas je peljal k zdravniku. Morali smo biti zares bolni. Zares, zares bolni. Bolečina nujno prisotna. Morali smo imeti kakšno novo bolezen. Morali smo biti druge barve.

MAMA: »Tamali je oranžen.«

OČE: »Okej, naj bo, pojdimo k zdravnici.«

Morali smo biti tako zjebani, da nas je oče scela pregledal in sklenil: »Jebemti, tole pa samo z aspirini ne bo šlo stran.«

Moj oče je vse poskusil pozdraviti z aspirinom. Veliko aspirina sem požrl v svojem otroštvu. Nekega dne sem si zvil gleženj. Moj oče je vrgel dve tableti v kozarec vode in mi z raztopino zmasiral stopalo.

»Evo, lahko zdaj hodiš?«

Se nadaljuje …

Elza Budau

Finančni tok’ je prevod poglavja ‘Cash Flow’ iz knjige Rock This! stand-up komika, igralca, scenarista, režiserja in producenta Chrisa Rocka.

Z vsem spoštovanjem, Elza Budau.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.