DEKONSTRUKCIJA

Saj sem bolj introvertirane narave, še kolega mi je zadnjič rekel, da je vedno mislil, da z osamljenostjo pa ne bom imel nikoli težav. Saj se vedno zavlečem v neki svoj svet v glavi in se zaposlim, predvajam si filme. Sanjarim. Razmišljam. Si težim, se zmerjam, se čudim. Verjetno se polovica žensk niti ne zaveda, kolikokrat sva že bila v moji glavi v postelji, kolikokrat je že doživela najboljši orgazem in to – začuda – ravno z mano, kolikokrat sva že imela otroke in kolikokrat sva skupaj objeta umrla. Kolikokrat mi je zastrupila špagete in prepočasi vlekla kuhinjske nože iz mojih predrobnih očesnih jamic.

Ampak to je čuden svet, svet brez pravil in smisla. Svet, ki me zaposli za kakšen teden, dva. Težko pa se razvije v kaj več. Še najbolj pa me muči, da nikoli ne odraža resnice. Da začnem svet dojemati čisto po svoje, da velikokrat ne ločim več sanj in jutra, da se včasih ne znam niti zbuditi več. Lahko sem pokrit v postelji ure in ure in živim svojo resničnost, ko pridem pred vrata stanovanja pa se preprosto ne znajdem več. Moje roke se obnašajo drugače, moje misli bezljajo, moje oči so veliko bolj zaspane in dlani so res nemirne. Tresejo se. Bolj in bolj. In nato se gledam, tako ven, tako iz svoje glave, kot bi si premaknil premiso še malo nazaj v glavi. Tako gledam, če bi lahko naredil kaj drugače. Gledam, kaj delam spet narobe. In se čudim. Po tej krizi, po tej dolgi osami, namreč nimam niti pojma, kaj bi moral biti. Saj vem, saj vem … Popizdeval sem še leta nazaj ob The Oprah Winfrey Show (1986–2001) in izjavah njenih gostij, ki so se spraševale, kdo so, da se iščejo, da se spoznavajo. Pa sem kričal: »Tu si, baba glupa, glej se, 100 kil imaš, pa se ne vidiš, tele kronano.« Zdaj se pa derem nase: »Tu si budalo svetsko, glej to glupo faco, ti pa bluziš, kaj in kdo si pa komu si namenjen. Odrešenju sveta pač ne. Nobelovi nagradi tudi ne. Seks bomba nisi. Samaritanec si bolj do pizde. Svetník ne boš nikoli, toliko si že zajebal, to veva.« Pa grem potem v drugi smeri. Ne, kaj sem, ampak kaj pa res nisem. To mi gre bolje. To obvladam. Za psihiatre to ni najboljša tehnika, meni se zdi pa v redu. Nekaj podobnega kot dekonstrukcija, če se prav spomnim. Pač ko ne znam več graditi, začnem pa vse razjebavati. Povem vsem ženskam, ki so mi všeč, da me rajcajo. Potem par dni ne spim, če ne čutijo tako kot jaz. Povem ženski, da sem bil z drugo, ker se mi zdi, da mi bo pa potem ta otročja duša, kot je, padla v objem, pa spet ne spim, ker efekta res ni od nikoder. Testiram, probujem, podiram in silim, se igram in iščem svojo novo resničnost. Svoje mesto in predvsem svoj mir.

Ne verjamem v korona resničnost, ker je bedarija. Maska ničesar ne spremeni. Cepili so me že prej. Strupov sem požrl na lasten apel vsaj 3-krat več. V bistvu mi maska paše. Kažem samo oči, te imam pa lepe, te so mi všeč. Kul mi je. Rad imam uradno moško modo. Ne kažem nog in rok. Ne kažem telesa. Potem pa pač iščem tak subjekt v sebi, ki bi lahko funkcioniral v objektu mene kot sebe, kot sem in kot bi moral biti. V tem telesu, v svojem. Verjamem, da forma določa vsebino. Verjamem. Ne da se tega ločiti. Ne morem špilati divjega konja, če sem jebena kapibara. Ma so luštne. So. Zelo so luštne, niso pa divji konji. Imajo pa prezenco. Mah, ne vem, kaj sem in komu sem namenjen, se pa zavedam vsaj tega, da preveč samote, preveč časa in premalo smisla človeku ne prinesejo nič dobrega, še najmanj pa miru. Ne verjamem pa, da bi lahko do smisla prišel prek misli.

Cogito, ergo sum, moj kurac. Jebi se, Descartes, ti pa vsi, ki jih poznaš.

Gozdni Sadež

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.